Če se seveda najde človek, ki verjame v to kontradiktorno soočenje. Ta človek je dr. Jerica Ziherl, umetnostna zgodovinarka, kustosinja, predavateljica, ki je leta 1995 začela kurirati Galerijo Rigo, od 2006 do danes, s krajšim premorom, pa je ravnateljica Muzeja Lapidarium, pod katerega sodi tudi Galeria Rigo. Zgodba dr. Jerice Ziherl je zabaven dokument časa: njen oče iz Vodic pri Ljubljani je leta 1957 prišel pogozdovat Novigrad. Mesto je dobilo drevorede ob morju, danes se imenujejo Park Janeza Ziherla, on pa novi dom in tri hčerke, zato je njegova gostilna dobila ime Tri plame. Najstarejša, Jerica, več kod dvajset let skrbi za galerijski in kulturni program, pa tudi za nenavadno arhitekturno dediščino kraja, za Dajlo, za »podaljšanje oblike obale v arhitekturne oblike in za meje, ki so jih začrtali s kmetijskimi zasaditvami; za prehod narave v zgodovino in umetnost«.

Galerija Rigo v mestnem središču je pritlični prostorček v baročni hiši grofov Rigo iz 18. stoletja, v katerem so od 2. svetovne vojne naprej razstavljali, bolje rečeno skladiščili mestno arheološko dediščino, predvsem kamne iz 8. stoletja, iz karolinškega obdobja. Leta 2006 je država končno odločila, da je treba to dediščino dostojno predstaviti, in takrat so ob cerkvi, na prostoru v bližini kripte, zgradili steklen paviljon, Muzej Lapidarium. V njega so preselili vse, kar so leta 1994 preselili iz pritličja baročne palače v prostore za restavriranje in desalinizacijio. Ostal je samo dolg rimski kamniti spomenik, ki zdaj služi kot klopca. Tako je ta mali beli prostor - Galerija Rigo - končno postal prava muzejska ustanova.

V Muzeju Lapidarium so tako lahko rekonstruirali tudi enega od treh karolinških ciborijev; drugi je v Čedadu, tretji v Splitu. »Ko je Cerkev krstilnice prestavila v notranjost cerkva, je zunanje prepustila propadu. Na tem našem je lepo videti upodobljene živali, samoroga, leva, jelene, pave in ptičke, vse klasičen repertoar iz krščanske ikonografije. No, imamo tudi posebno lapido s podobami grifonov, tipičnimi za karolinško obdobje, ki kasneje izginejo. Nadomestijo jih človeške podobe, Giotto...., « pojasnjuje Jerica Ziherl.

Sodobno znotraj starega

Zbirko Lapidariuma so postavili na sodoben način - »dva črna prostora, kot v draguljarni« -, tisto, kar je nedvomno pogumna intervencija ravnateljice, pa je, da v to stalno postavitev vnašajo občasne intervencije sodobne umetnosti, ki z dediščino vstopajo v svojevrstne dialoge. Trenutno je tam razstava Istra, drevo življenja, na kateri je videti med drugim videti risbe Marka Pogačnika, ki se navezujejo na energetske tokove v Istri, video Ditopia Memotopija Marka Košnika, ki se je leta 2007 posvetil fotografiranju vsakega kotička Novigrada, te fotografije pa danes zaradi neobrzdane gradnje že delujejo kot zgodovinski dokument. Na ogled je tudi duhovit video umetnika Darka Pekice, kmeta iz Svetvinčenata, ki ga vidimo ležati na cvetočem pašniku, ko svojim kravam, ki se pasejo naokoli, bere pesmi iz zbirke Travne bilke Walta Whitmana. Pekica v bližini svojega hleva staro istrsko hišo za en dan preimenuje v galerijo Šikuti Machine in tam prireja enodnevne razstave, v katerih pogosto sodelujejo njegove krave. Prihodnost pa je negotova, pravi Ziherl: »Ljudje, ki so si v bližini zgradili hiše, zahtevajo, da preneha z rejo krav, ker smrdijo. On se ne da, krave so bile tam prej kot oni.«

In tu je še video zgodba o umetniški družini Brajnović, ki živi na Golem Brdu nad Rovinjskim Selom, kjer si je od leta 1960 zgradila stolpe, nekakšno gaudijevsko sagrado familio; družinski člani so Jehove priče. Vsi so odlični umetniki, angažirani in nekonvencionalni, pripoveduje ravnateljica in me že vodi naprej k fotografijam izvrstne hrvaške fotografinje Marije Braut in k tistim Daliborja Martinisa: »Njegova dela smo že večkrat razstavili, on je tisti umetnik, ki je v Istri kandidiral na volitvah za državni in za istrski parlament, svoj politični program Obračam se k tebi kot človek človeku pa je predstavljal v istrskih opuščenih avtobusnih postajah, teh svojevrstnih spomenikih razpada javnega prometa. Martinisov komentar je: demokracija je tam, kjer ni nikogar.«

Rezidenca Kuberton

V istarski vasi Kuberton nad Momjanom ima galerija Rigo v sodelovanju z dunajsko galerijo Krintzinger od leta 2016 rezidenco, ki nadaljuje tradicijo nekdanje rezidence na Brdu pri Momljanu iz 70-ih let. Vsako leto tam ustvarjajo po trije ali štirje hrvaški in avstrijski umetniki, nekateri tudi od drugod, vsak pa prepusti eno svoje delo zbirki galerije Rigo; prav izbor teh del je zdaj na ogled. »Vas, ki je zdaj popolnoma prazna, so prej naseljevali Italijani, in tam je tudi pokopališče, ki pa so ga tekom časa ljudje skoraj povsem izropali. Tam sta le še dva, lepa stara železna križa, in to je zabeležila v svojem delu umetnica Sofia Silvia.«

V Kubertonu je lani ustvarjal tudi svojski urugvajski umetnik Marcelo Viquez, katerega razstavo risb s tušem z naslovom Ženske iz Kubertona so v Galeriji Rigo odprli minuli petek. Že naslov serije je ironija, saj v Kubetonu ni nobenih žensk, pojasnjuje Jerica Ziherl. Polne humornega cinizma pa so tudi njihove upodobitve, podprte s pripisi.

Mednarodne vezi

V galeriji so gostovali tudi že tuji mednarodno uveljavljeni umetniki, kot so Michelangelo Pistoletto, Daniel Spoerri, že leta 2006 pa je tu Noam Chomsky odprl razstavo Marilyn Monroe, serigrafije Andyja Warhola, in zavrtel lepo zgodbo o ameriškem snu Chomskega, je, pojasnjuje Ziherl, takrat ukradla prof. Rudiju Rizmanu, ki ga je gostil v Ljubljani.

Galerija tesno sodeluje tudi s slovenskimi umetniki, kustosi in in z mariborsko Kiblo. Poleg Petre Varl ki je razstavljala že dvakrat, so se predstavile Marjetica Potrč, Katarina Toman, že leta 2016 je imela razstavo puljska umetnica Olja Grubić, ki zdaj živi in dela v Ljubljani. Zunaj paviljona je tudi skulptura Roka Bogataja, ki pa jo je veter podrl in čaka na novo vstajenje.