Ko so se v Moderni galeriji lotili raziskave za razstavo na temo feminizma, jih je, kot pripoveduje kustosinja razstave dr. Martina Vovk, tudi v.d. direktorice Moderne galerije, presenetilo, da niti celoten razstavni prostor galerije s kletjo vred ne bo zadoščal za predstavitev vseh zanimivih del. Predvsem mlajša generacija ustvarjalk se namreč intenzivno ukvarja s temami feminizma, tudi sproščeno, s humorjem, nekaj starejših ustvarjalk pa je ostajalo desetletja spregledanih, saj te teme dolgo niso zbujale zanimanja. Zgovoren primer takšne usode je slika Sveta družina mariborske slikarke Anke Krašna, ki duhovito prikazuje goli par, ki pa so jo na otovoritvi leta 1983 s svojimi telesi zakrili predstavniki Cerkve.
Od 70. let naprej
Osnova predstavitve je bil študijski pregled del avtoric-jev, ki so artikulirali vprašanje spola kot pomembno za njihovo delo. Ta usmerjenost se je začela v 70. letih, pred tem, v času neoavantgarde, so imel ženske predvsem nevidno vlogo podpornic, partneric, in so seveda ostale neimenovane, pojasnjuje Vovk.
Pri izbiri del so preučevali, kdo in kaj naj bi bilo feministično, upoštevaje, da gre za izredno kompleksno in pluralno agendo, okoli katere je pri nas še vedno veliko nesporazumov, kar lahko vse prepogosto vidimo v izjavah žensk na visokih položajih: »Upoštevali smo seveda tudi razvoj in razhajanja znotraj feminizma skozi čas - v veliko oporo tej produkciji skozi čas je bilo Mesto žensk, Rdečih zor in Deujih bab, resničnih bork -, oprli pa smo se predvsem na njegov četrti val, na idejo presečnosti, ki lahko po mojem vodi v operativni družbeni cilj enakopravnosti za vse, tudi za ljudi, ki imajo onstran biološkega spola še druge okoliščine, ki jih določajo.«
Je bila torej samoopredelitev avtoric tista odločilna, še posebej ker ob pomladni razstavi v Moderni galeriji, v kateri je kustos avtorice predstavil le z imeni, avtorje pa s priimki, nekatere umetnice v tem niso videle problema?
»Vsekakor smo se z vsemi o tem posvetovali, da ne bi bilo nesporazumov, je pa feminizem tako pluralna agenda, da logično zajema tudi zelo različna mnenja o tem, kaj so feminizmi, še posebej je debata živa glede spolih manjšin, ki jih tudi starejše feministke včasih težko sprejmejo. Že pri rabi jezika, in slovenščina je zelo ospoljen jezik, so stvari, ki so bile nekoč splošno sprejete ali sploh nezaznane, danes drugačne, danes je jasno, da skozi »gospo Kovačevo« spregovarja patriarhat. Ta pa je pri nas in v naši okolici spet vse bolj glasen, pa naj gre za Poljsko, Hrvaško ali Italijo.«
Kolesarke prihajajo
Razstava ni kronološka, ampak so dela sopostavljena na vsebinski ravni, na tipičnih temah feminizma, kot so žensko telo, pravice, ki so vezane na telo, materinstvo, ki znotraj feminizma ni enoznačno, tu je tudi tema dela, kjer se kaže vztrajna neenakopravnost, pa vprašanje rase in nacionalnosti. Spolne manjšine so še eno poglavje, ki ima še posebej močno stigmatizacijo, in tu je seveda nasilje kot skupni akord. Ti tematski bloki niso strogo ločeni, saj se isti motivi ponavljajo in so estetsko zelo raznorodni.
»V prvi sobi imamo tako kip motoristke Dube Sambolec z naslovom Ženske prihajajo iz leta 1976, ki velja za naše prvo umetniško delo z deklarirano feministično držo. Od tam naprej pa se stvari razvejajo, razvijajo, nanašajo se tako na zgodovino slovenske »kanonične« umetnosti, takšna je na primer parafraza Lele B. Njatin na OHO-jevski Triglav, ko si je svoj Triglav postavila doma, do Vesne Bukovec, ki se s projktom Kolesarke prihajajo afirmativno referira na Sambolec in na kolektivno družbeno telo, na politični subjekt, ki lahko nekaj zahteva.«
Razstavljena dela so zelo različna in v veliki meri predstavljajo odklon od patriarhalnega modela družbe. Tadej Pogačar se tako predstavlja s projektom Code:red, ki je dal platformo za sindikalno o organizacijo spolnih delavk, Mojca Pungerčar s Socialdress in Zvonka T Simčič iz Hiše na hribu s projektom Skupnostni prti. Eclipse se denimo predstavlja z delom Monstrum nostrum, ki tematizira migrantsko problematiko in ne toliko feministične, s katero se avtorici sicer ukvarjata.
Gotovo pa se bo našel kdo, ki bo podvomil v temo in koncept? »Gotovo, in s tem ni nič narobe. Menim sicer, da skupinske razstave žensk avtoric, npr. zgodovinske, same po sebi ne nujn še ne pojasnjujejo ne njihove umetnosti ne razlogov, zakaj denimo slikajo tako kot slikajo, zakaj jih je malo, zakaj so usmerjene v tihožitja... Za to je potreben širši diskurz, ki seže nad umetnostnozgodovinskega in ki je bolj interdisciplinaren. Eno takšnih statističnih raziskav za zadnjih 30. let sta zdaj naredila Hana Samec Sekereš in Kristjan Sedej in tam so se ta razmerja lepo pokazala: koliko žensk se vpiše na akademijo, kakšno je razmerje med spoloma v razstavni produkciji v slovenskih razstaviščih, kolikšen delež državnih in stanovskih nagrad prejmejo ženske, kakšna je spolna struktura samozaposlenih v kulturi ali na primer med pedagoškim kadrom na akademiji itn. Takšna široka slika enostavno pove še nekaj več kot sama dela.«
