V preseganju meja, kar je tudi slogan obeh Goric kot evropske prestolnice kulture, poteka že 24. festival intermedijske umetnosti, ki ga je kurirala Nina Jeza, vodi pa Pavla Jarc. Življenja zunaj omrežja si danes ne moremo več predstavljati, zato je treba spremembe v naših življenjih obravnavati s sredstvi novih tehnologij, da bi lahko razmišljali o naši vlogi v tem digitalnem ekosistemu. Festival Pixxelpoint v Novi Gorici je nastal kot drugi po vrsti za mariborskim MFRU, ki jima je sledil Kiblix, in ob Speculum Artium Trbovlje, Izis v Kopru in R.o.R v Novi Gorici ter zadnji razstavi v ljubljanski Cukrarni Konsekvence tvori pomembno krajino intermedijske umetnosti, ki povezuje več medijev in krepi zavest o izjemnem vplivu novih tehnologij in znanosti na prihodnost. Letos festival raziskuje temo Življenje v (o)mrežju in obljublja kritično obravnavo zelenega prehoda in zbiralnikov električne energije, vpogled v konstrukcijo identitete in odnosov v spletnih skupnostih, in kako se vse skupaj odraža v intermedijski umetnosti. V galeriji Agoré v stari Gorici so interaktivni dizajnirani virtualni svetovi, po katerih sem se sprehajal s svojim avatarjem in VR-čelado na glavi ter pogovarjal z avtorico Tanjo Vujinović o čudovitem svetu rastlin v prazgodovini biomorfnih organizmov, na osnovi katerih je razvila sila zanimive vrtove, imenovane AvantGarden. Med prijetnim pogovorom sem raziskoval vse te neverjetne organizme in brezmejnost čudovitega ekosistema.
V okolici galerije Carinarica, kjer je bil nekoč mejni prehod, danes pa so tam žal spet carabinieri, so vzdolž mejne črte v dolžini 50 metrov na višini štirih metrov nameščena ogledala Alessandra Lupija. Ta se zaradi vetra ali našega potega vrvice premikajo in odsevajo vesolje, nebo in ves okoliški prostor. Pokažejo, kako krhke so meje, ki oblikujejo naše identitete, odsevajoče okolico. V galeriji so stene obdane z zelenjem in koreninami, zvoki vode in dud pa me zapeljejo v mitološki svet Posočja, kjer Ana Pečar nadaljuje zbiranje izročila starovercev o obredih in cikličnem kroženju, kar simbolizira naslov instalacije Urok zoper kačji pik. Njena instalacija pravzaprav problematizira naše prazne digitalne svetove, ki jih bomo morali šele poseliti z miti, hkrati pa prinaša resnična »zelena« znanja v sožitju z naravo, ki lahko omilijo okoljsko kataklizmo.
Mostovna Tir je nekakšna goriška Metelkova, kjer je Barbara Jazbec izbrala študentske projekte z univerze v Linzu, ki so razstavljali tudi na znamenitem Ars Electronica. Pred nami nastajajo rokopisi, prevedeni iz vizualnih podatkov okolice, ki srhljivo prikličejo sistem nadzora, VR-čelada na moji glavi zapleta mejo med resničnim in virtualnim, zelo pomenljiva je orhideja, ki jo zaliva naše všečkanje na instagramu. Sprehodil sem se tudi po virtualnem pokopališču in postavljal rožice na nagrobnike spominskim dvojnikom, ki so umrli, njihovi profili pa so še na facebooku. Tam je tudi virtualno ogledalo, ki je mojo podobo spremenilo v votlo vodeno tvorbo. Njen avtor Jamal Ahmed je povedal, da je delo Zrcali me nastalo iz igrivega pomenkovanja s prijateljem, kako bi bilo, če se v ogledalu ne bi videli. Sledili so postopki raziskovanja leč, ogledal, videa, naposled pa je s pomočjo aplikacije pretvoril resnično podobo v obrise, tako da sem sebe videl kot del okolice in se izpraznjen ega zavedel, da svoje identitete v resničnem življenju, še bolj pa v omrežju ne oblikujem sam, ampak je dobesedno zlita z okoljem. Življenje v omrežju sem doživel tudi na otvoritvi v Rotondi nad mestno galerijo v Novi Gorici, kjer je Andrej Kobal v zatemnjenem prostoru programiral izstopajočo in upadajočo grafiko Pixxelpoint na zaslonu, ki je reagirala na zvoke okolja skupaj z zabrisanimi podobami kamere telefona, ki je potoval od obiskovalca do obiskovalca, da se je kreativno izražal ob super glasbi, kjer je potekal banket. Največji zvezdniki festivala so Numen, ki so v tako kot v večini svetovnih mest v Mestni galeriji Nova Gorica razpeli mrežo, v katero sem se ulegel, se kotalil in plezal ter fizično občutil svobodo, lebdenje in življenje v omrežju skupaj z drugimi.
Letošnji Pixxelpoint je predvsem zabaven in ponuja za vsakogar nekaj, tako staro kot mlado se bo na številnih razstaviščih in delavnicah zlahka prepoznalo in občutilo naslutene možnosti ustvarjalnega življenja v medmrežju. Morda je festival ravno zaradi svoje popularizacije in posledične rasti postal bolj zabaven kot kritičen, saj ni zaslediti obravnave zelenega prehoda. Izstopajo pa dela študentov iz Linza, še posebej orhideja, ki živi od všečkanja, in Zrcali me!, ki kritično premišljujeta o posledicah digitalne tehnologije v naših življenjih. A morda je prav popularizacija in zabavnost festivala tista dodana vrednost, ki lahko razrahlja zadržanost srednje generacije do novih tehnologij in (pre)hitrih sprememb.
