Na razstavi v Galeriji Bažato se Robert Lozar (1967) predstavlja s cikli, ki jih gradi nekaj zadnjih let, kot so Slike v slikah, Črvine, abstrahirane krajine in bele ali prazne slike, ki predstavljajo slikarsko raziskovanje prostora in objektov s čistimi slikarskimi sredstvi. Slikar pravi, da v teh ciklih ni neposrednega in aktivnega odzivanja na pereče družbene, ekološke in politične probleme, niti ni razmisleka o novih družbenih paradigmah in reševanja sveta ali pa razkrivanja mehanizmov produkcije in recepcije umetnosti ali lastnega medija. Zanj je edino gonilo ustvarjanja odkrivanje »razpok« – slikarskih problemov. Robert Lozar je odkril svojo »razpoko« v obliki nekakšne plastike iz barvnih potez, imenovane Črvine. Slikar je razvil povsem svojski rokopis in izraz, ki ga skorajda ni mogoče najti nikjer drugje.
Razstava je premišljeno zasnovana in gledalcu pomaga slediti procesu iskanja omenjenih razpok. V ciklu slik v sliki avtor preslika svoje abstraktne krajine na realistično upodobljene slike na steni. Ta proces je prikazan skozi prvi stadij, ko svoje Črvine naslika v mimetični prostor Lamutovega salona v Kostanjevici, kjer jih kasneje tudi razstavi. Kaj vidimo, ko vidimo tridimenzionalni objekt na sliki v sliki? Vidimo naslikan objekt, ki predstavlja objekt slike, ta pa je hkrati simbol in znak. Umetnik je naslikal tudi prazna bela platna na beli steni, ki pa jih v nadaljevanju poslika z abstrahirano krajino. V teh še bolj poudari fizičnost barv, igro izstopanja in vbočenja prostora, prelivanja barv in risbe. Te slike vidim bolj kot študijske različice raziskovanja različnih tekstur iz prosojnih in pastoznih nanosov, abstraktnih oblik v izmenjevanju bližnjega in oddaljenega prostora ter površine s tridimenzionalnim objektom iz neprekinjene risbe ali polaganja horizontalnih potez drugo vrh druge pred krajino, ki jo bolj slutimo kot vidimo. Skratka, raziskovanje in eksperiment. Lozar nas vsakokrat, ko se predamo iluzionizmu naslikanega prostora, vrne na površino platna, kakor da bi hotel reči, da je platno dvodimenzionalna površina, pokrita z barvami v določenem redu, še preden postane figura ali objekt. To je še vedno modernistično slikarstvo v duhu Greenberga in našega Bernarda, ki z lastnimi sredstvi izvaja samokritiko in išče razpoke v slikarstvu. Postmodernizem vstopa v to slikarstvo skozi kršenje pravil abstraktne slike z realistično obravnavo. In ta kombinacija se izkaže za najbolj uspešno. Najnovejša različica Lozarjevega »branda« – skulpture iz potez – namreč nastopa v interjerjih različnih sodobnih stanovanj, kjer plešoča Črvina predvsem barvno komunicira s tipom stanovanja, krajino ali mestom, ki se vidi skozi okno. Lozar pred nami zgradi čisto slikarsko igro, užitek v plešočih potezah iz mešanice barv in bele. Nastane neskončna igra razmerij med iluzijo in resničnostjo, med slikarstvom in predmetnostjo, ki govori predvsem o našem režimu gledanja.
S to razstavo nam umetnik posreduje veselje v ustvarjanju, pravi oddih od družbenih tem, ki jih nekako pričakujemo od sodobne umetnosti. Namesto tega nam pokaže, da je gledanje past in iluzija, sestavljena iz navad ter čustvene obarvanosti subjekta. Robert Lozar naslika paradokse gledanja, izvirajoče iz nejasnih prepletov prostorov in nezavednega dialoga, ki poteka znotraj nas samih in v dvogovoru z umetnino. Njegova umetnost predstavlja izbrušen dialog med prostori in potezami, umetniškimi sredstvi in njihovo sprego, kar vrača užitek v gledanju.
V delih zaznamo širjenje prostora preko okvirja slike. Ko pa takšno sliko naslika v drugo sliko, kot sliko na steni, ta učinek in težnje izniči oziroma predrugači. Z naslikano sliko na steni namreč Lozar namensko poudarja dvodimenzionalno slikarsko površino in nas odvrača od vstopa v globino slike, obenem pa nas ujame v zanko iluzije, kjer se v prvem momentu ne zavedamo podvojitve prostora, kljub temu, da so perspektive pogleda običajno zamaknjene v levo ali desno, kar spodbudi dvom.
Razstava je spretno zasnovana, ker izpostavi procesne cikle različice umetniškega raziskovanja. Začne se s Črvinami, ki jih je vkomponiral v Kostanjeviški samostan, potem razvija temo slike v sliki, dokler ne vstopimo v polje abstraktnih krajin, »spontanega« raziskovanja krajine in abstraktnih barvnih potez, kar vse skupaj vodi do všečnih spojev Črvin v sodobnih interjerjih.
