Josip Gorinšek (1936–2021) je bil izjemen slikar in zgleden stanovski kolega ljubljanskega likovnega društva, ni pa bil redni gost galerij, a to ni razlog, da je bil spregledan med likovnimi kritiki. Morda je bil spregledan zato, ker je bil rojen v Srbiji in je končal akademijo v Beogradu ter se pozneje v Sloveniji ni vklapljal v prevladujoče tokove temnega modernizma. Verjetno o njem nismo slišali veliko, ker sta ga poleg najljubšega mu slikarstva in grafike zanimala tudi oblikovanje in restavratorstvo. Kot mnogi umetniki se je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ukvarjal z abstraktno figuraliko, čeprav je bil uspešnejši kot oblikovalec: je avtor številnih logotipov in celostnih grafičnih podob za takrat ugledna podjetja po vsej Jugoslaviji (na primer Zavarovalnica Triglav). Do svojega zrelega stila je prišel pozno, v drugi polovici osemdesetih let, v času, ki ni bil več naklonjen načelom barvne geometrijske abstrakcije.
Gorinškova umetnost izhaja iz avantgardne računalniške umetnosti šestdesetih let, ki so jo razstavljali v Zagrebu v nizu razstav Nove tendence, kjer se je udejanjila ideologija projekta modernizma kot ideala preobrazbe družbe potom umetnosti, ki povezuje znanost, tehniko, politiko in umetnost v novo celovito delo. Slika ima videz algoritemske umetne inteligence s popolno izdelavo, ki spominja na perfektni digitalni tisk. Vendar gre za ročno naslikan akril na platnu, ki pričara svet prvobitnih kvadratov, krogov, spiral v prefinjenem naboru barvnih nians. Kolažni princip oblik in barv nastaja počasi v dolgotrajnih meditativnih postopkih in sledi jasnemu konceptu: čustvena in razpoloženjska »svetla« stanja. Vsaka slika ima svoj odtenek magičnih občutkov, ki jo posredujejo barvne vibracije stopnjevanih oblik. Če je Rothko v nekem obdobju slikal sublimna občutja tragedije, potem Gorinšek niza cel spekter sublimnih pozitivnih občutij znotraj slike in jih variira v naslednji. In prav to bogastvo človekovih svetlečih stanj od mirne zamaknjenosti in lirične nežnosti do prijetne lahkotnosti, hrepenenja in strasti, povezanosti s seboj in svetom ter celo sinestetičnih občutij.
Gorinšek je verjetno tako kot Kandinski slišal barve in oblike, še preden jih je vizualiziral, pa saj je bil tudi inštrumentalist v jazz orkestru. To je verjetno razlog, da večina slik na razstavi presega zgolj racionalno nizanje mandal, rastrov in slikovnih vzorcev. Kot je ob razstavi zapisal Tomaž Brejc: optična inteligenca v svoji najvišji formi. Kakovosti tako ne moremo ocenjevati samo z živahnim koloritom, kjer ni napak, tudi ne z brezhibno obrtno spretnostjo, ampak s tistim romantičnim vživetjem, ki v brezinteresni sodbi začuti spev notranjih strun in se zaradi tega počuti nekoliko bolje in osredotočeno na trenutek tukaj in zdaj. Najboljše so torej tiste njegove slike, ki presegajo zgolj eksakten red in novo absolutno slikarsko resničnost strogo določene oblikovne strukture (GOGA XIV/1, 1995). Metoda dela izhaja iz neoplasticizma, ki razgradnjo oblik dolguje kubizmu. Gorinšek je razumel matematično izkušnjo Mondriana, ki je svoje dolgočasne barvne kvadrate začel niansirati in dosegel vrhunec v New Yorku, kjer je ujel občutja posameznika v velemestu.
Na razstavi se čudimo briljantnemu umu in Gorinškovi človeški intuiciji. So sočasno logični razvoj, koncept in naključje. Ob tem lažje razumemo naše neokonstruktiviste in »geometričarje«, ki so hodili samosvojo, celo samotno pot in bili desetletja zvesti svojemu prepričanju in slikam, ki so bile realizacije njihovih mentalnih predstav in zaznav: Danilo Jejčič, Drago Hrvacki in Vinko Tušek. Josip Gorinšek je med njimi najdosledneje predstavil metodo sistematične likovne teorije in dodelana kompozicijska načela, ki sledijo principom zlatega reza in simetrije. Predvsem pa vnesel v slovensko slikarstvo tisto svetlo, živahno, toplo »ljudsko« balkansko dušo, ki dviguje nihajoča razpoloženjska stanja slovenske podalpske narave.
