Sodobna umetnost je otrok postkonceptualnih praks 70. let minulega stoletja, ki so želele izničiti umetniško delo in umetnika, da bi radikalno prevprašale pogoje odvisnosti človeka od tehničnih, ekonomskih ter družbenih kontekstov. Ti umetniki so v svoje delo vpeljali telo, da bi pokazali, kako politike oblikujejo in določajo naše vedenje in delovanje. Pojav instalacije je pomenil preusmeritev od objekta k organizaciji dela in kraja razstavljanja. V tem kontekstu umetniško delo predstavlja upor proti zahtevam sistema umetnosti in politike do človeškega telesa v javnem prostoru.
Pojav performansa je lahko vezan na body art, prevzemanje znanih podob iz javnosti in njihovo interpretiranje, lahko pa je tudi prikaz različnih oblik utelešenja našega vsakdanjega življenja, ki je postalo v zadnjih desetletjih še bolj umetno, spektakelsko in dizajnirano. Slednje je vezano zlasti na berlinski kontekst, kjer se je izučil tudi (sicer v Beogradu rojeni) Darko Dragičević; ta se na aktualni razstavi v Salonu beograjskega muzeja sodobne umetnosti skozi statične telesne drže sprašuje, kako je danes sploh možen javni govor nekoga, ki ni politik ali zvezdnik. Takšni performansi v galeriji so za Srbijo redki, še bolj pa za Slovenijo, čeprav so lahko zelo zanimivi in aktualni.
Dragičević je v videu odigral štiri figure ali poze, umeščene v Berlin ter v Beograd, ki tematizirajo štiri stanja – izčrpanost, vzhičenost, vztrajanje in izgorevanje. Tak statičen performans je hkrati tudi upor proti vse večjim zahtevam umetnikom, da pretresejo uspavano občinstvo. Dragičević je izbral štiri bolj ali manj znana umetniška dela, v katerih vsaka figura skozi svojo pozo in geste na določeni lokaciji odseva nezmožnost upora oziroma demonstracij, ki se pač običajno končajo z vse manjšo udeležbo in upadom zanimanja. Ker so javne demonstracije že vnaprej obsojene na neuspeh, izrazi njihovo absurdnost skozi nemogoče poze – vsaka od štirih se prej ko slej znajde v padanju oziroma nevzdržnosti svoje ohranitve.
Vsi poznamo Rodinovega Misleca, malo pa je znano, da se je leta 1970 ena od teh skulptur zvrnila na glavo po bombnem napadu v Clevelandu. Umetnik je to nemogočo pozo Rodenovega misleca, prevrnjenega na glavo, zavzel prav na otvoritvi razstave, kjer je skozi megafon, kakor to običajno počnejo govorci na demonstracijah, govoril skoraj nerazumljivo besedilo iz eseja Jana Vorwoerta z naslovom Izčrpanost in vzhičenost (2010). Enako pozo – torej obrnjen navzdol s čelom in koleni na travi – je Dragičević zavzel tudi v videu pred nekim beograjskim blokom, kjer mimoidoči ravnodušno hodijo svojo pot, njegov govor skozi megafon pa se izgublja v izpraznjenem dvorišču. Druga poza je v podobni nemogoči obliki postavljena na gajbe sredi trgovine, kjer je umetnik popolnoma osamljen med natrpanimi policami. Tretja poza je še bolj absurdna, saj leži na hrbtu na dveh stolih, med katerima je precejšen razmak, in to pred nekim gradbiščem z delavci sredi Berlina. In zadnja je nekje sredi gozda, kjer umetnika močan veter vsakokrat premakne iz ravnotežja.
Darko Dragičević (1979) je sicer vizualni umetnik in performer, filmski ustvarjalec in predavatelj, ki od leta 2003 predstavlja svoje delo na mednarodni sceni. Pri tem širi pojem umetniških praks, delujoč med zvrstmi vizualnih umetnosti, performansa, koreografije in filma; vključen je v interdisciplinarne projekte in mednarodna sodelovanja. Razstavljal je po vsem svetu, v aktualnem projektu pa nam le na prvi pogled predstavlja absurdnost pozicije upora proti potrošništvu ali javnega govora o delavskih pravicah, globalnem segrevanju in podobnem; ko si priznamo, kaj vse pravzaprav pričakujemo od umetnikov – na primer velike performanse, transgresijo, aktivizem in politično umetnost –, se ob Dragičevih malih in »tihih«, pravzaprav neambicioznih nastopih zavemo, da ima vsak človek svojo mejo. Šele ko se posameznik sprijazni z mejami svojega delovanja in si prizna, kdo in kaj je, lahko deluje tudi z zavedanjem verjetnega neuspeha – in pri tem je vsak še tako majhen korak dvojno poplačan. Tako postane vsako dejanje v smeri emancipacije vredno, ker je delo človeka. Vse drugo je navadno zavajanje.
