Razstava se začne povsem pravljično, mitološko – s poslikavami Pozejdonovih morskih konjev hipokampov, s katerimi pripotujemo do osrednjega eksponata na razstavi, to pa je izvirni rog samoroga. Tudi sama zastrižem ob »izvirnem« rogu vendarle mitološkega bitja, pa čudenje razblini fotografija kita enorožca, narvala; rog je v bistvu njegov zob. Ta na razstavi je datiran v 17. stoletje, velik je dva metra in pol ter je v lasti družine Esterhazy. Hranijo ga na gradu Forchtenstein v Avstriji. Zraven je še posodica za »samorogov prah«, čarobni zdravilni prašek, ki so ga farmacevti pridelovali že v 18. stoletju. To posodico so si za razstavo izposodili iz Lekarniškega in alkimističnega muzeja v Radovljici.
V bližnjem mitološkem kotičku so predstavljeni še: krilati konj Pegaz na zanimivi grafiki iz Rogaške Slatine, ki je priletel in odkril izvir mineralne vode, na panjskih končnicah najdemo spopad med Pegamom in Lambergarjem, leseni kip Trojanski konj, ki v obliki računalniškega virusa živi še danes, razkošna freska mlade dame s samorogom, sicer stropna freska nad grajskim stopniščem v Slovenski Bistrici, in zanimiva fotografija kentavra, antičnega kipa iz zasebne zbirke Antona Lavrina iz Vipave, ki je bil avstro-ogrski diplomat v Egiptu v 19. stoletju. »Lavrin je bil zelo pomemben kot velik zbiralec starin, predvsem egipčanskih, toda v svoji zasebni rezidenci v Aleksandriji je imel tudi ta imeniten marmorni kip kentavra, ki je danes v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju,« dodaja kustos.
»V samorogu denimo je zagotovo nekaj mističnega, kar ne pritegne le otrok, temveč tudi odrasle. Nasploh so konji tako pri nas kot po svetu zelo močno prisotni v ljudskem izročilu. Vloga konjev je vezana na različne kozmične dimenzije – nebo, vodo, zrak zemljo. V zadnjem delu razstave izpostavimo močno simboliko v povezavi konja in sonca. Grki so si namreč skozi mitologijo razložili gibanje sonca s pomočjo konjske vprege, ki jo vsako jutro vpreže bog Helij in jo požene čez nebesni svod. To na razstavi ponazarja fotografija Sončnega voza iz leta 1400 pr. n. š., najdenega leta 1902 v Trundholmu na Danskem. Posebno zanimive so spirale na sončevi krogli, na kateri so tudi manjši koncentrični krogi, ki so na neki način tip mandal,« je razložil kustos.
Zaščitniki konjev in jezdecev
Poseben del razstave je osredotočen na jezdece. Pot se začne s Svetimi tremi kralji, nadaljuje s svetim Martinom in svetim Jurijem, ki ju upodabljajo na konju, prostor je dobil tudi sveti Štefan kot zaščitnik konj – kip je iz 19. stoletja, iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja. Razstavljeni so tudi votivi, majhni kipi konjičkov in tudi drugih živali, ki so jih na svetega Štefana prinesli v cerkev posvetit, da varujejo oziroma zdravijo bolno živino. Ta običaj sega menda daleč v prazgodovino. Med drugim so razstavljene keramične votivne figurice konjev in jezdecev iz železne dobe, ki so jih odkrili na Hrvaškem in jih danes hranijo v Mestnem muzeju v Karlovcu.
Zaščitnica konjev in jezdecev je tudi keltsko-rimska boginja Epona, ki so jo častili predvsem v Franciji, pa tudi v Avstriji, Nemčiji in Angliji ter pri nas na Štajerskem, pripoveduje kustos. Po navadi je upodobljena kot ženska sedeča figura med dvema konjema. Rimska konjenica ji je v zahvalo in s prošnjo za varnost postavljala votivne oltarje. Vrsta konjev, imenovanih poni, je dobila ime prav po njej. Na fotografski povečavi zraven vidimo še dva dioskurja, božanska jezdeca z grobnice v Šempetru pri Savinjski dolini, ki simbolizirata spremstvo potovanja v onostranstvo.
Razstava seveda ni zaobšla svetopisemskih apokaliptičnih konjev oziroma jezdecev, sicer pa konji v Svetem pismu nimajo neke posebne funkcije, pove dr. Frelih, čeprav se jih omenja na več mestih, recimo v povezavi s svetiščem v Jeruzalemu, kjer so bili nekakšni varuhi svetišča, a so jih pozneje odstranili. Razstava se dotakne še konjev v Afriki, konkretno prihod Hiksov v Egipt sredi 2. tisočletja, ki so sloveli po zelo dobri konjenici, in od takrat tudi Egipt preplavili s konji. Ti so obveljali za prestiž, kajti za najbolj eminentne žrebce je bil pristojen kar dvor oziroma sam faraon. Ta se je dal pogosto upodabljati s konjem oziroma na bojnem vozu, seveda v predimenzioniranih proporcih v primerjavi z navadnimi vojščaki. V Tutankamonovi grobnici so denimo našli večje število vozov, kar govori, pojasni kustos, da je konjska vprega dejansko predstavljala statusni simbol, ki ga je moral imeti faraon tudi v onstranskem življenju.
