Susan Meiselas je svetovno priznana ameriška dokumentarna fotografinja, ki je s svojim edinstvenim pristopom do tega, kaj je dokumentarna fotografija in komu je namenjena, v pet desetletij dolgi karieri ujela etnične, religijske in vojne konflikte marginaliziranih v kritičnih zgodovinskih trenutkih. Danes ob 18. uri bo v Galeriji Jakopič odprtje njene razstave Mediacije.

V New Yorku živeča ustvarjalka je od leta 1976 članica prestižnega fotografskega združenja Magnum Photos. Njen opus sestavljajo najrazličnejše tematike, od vojne, spolne industrije do kršitev človekovih pravic tako na osebni kot geopolitični ravni. Svoje delo večkrat zaznamuje z videom, zvokom in instalacijami. Razstava Mediacije izvira iz njenih začetkov v sedemdesetih, ko je bila priča velikega ljudskega upora v Nikaragvi med letoma 1978 in 1979. Projekt Kurdistan je eden njenih najbolj ambicioznih. Z njim prikazuje vizualno podobo zgodovine kurdskega ljudstva, ki se tudi prek spletne platforme akaKURDISTAN, namenjene kolektivnemu spominu kurdske diaspore, nenehno dopolnjuje še danes. Razstava bo obiskovalce uvodoma popeljala v 44 Irving Street, zgodnjo serijo intimnih portretov njenih sostanovalk iz internata, sledijo portreti na verandi prebivalcev Južne Karoline pred njihovimi domovi, zanimiv je tudi njen uvid v karnevalske striptizete, ki so jo sprejele medse, v svoje stiske, življenje. Provokativen je bil njen projekt Arhivi zlorabe, prek katerega je hotela ameriško družbo ozavestiti o nasilju v družini. V San Franciscu je na avtobusnih postajališčih zasnovala kolaže policijskih poročil in fotografij s krajev zločina. Ta problematika jo je nagovorila tudi kasneje v karieri, ko je sodelovala z ženskami, žrtvami zlorab, da bi jim v delu Njihova lastna soba skozi zbrana pričevanja, fotografije in kolaže vrnila glas.

Kot fotografinja ste se velikokrat znašli v navzkrižnem ognju zaradi političnih in družbenih konfliktov na različnih koncih sveta. Takšno delo najbrž terja kar nekaj poguma.

Veliko ljudi me sprašuje, zakaj nisem šla fotografirat v Ukrajino, a s to državo nimam povezave. Morda tam celo imam družinske vezi, za katere ne vem, saj Američani pogosto ne vemo, od kod zares prihajamo. Delo je lahko plod neke zadolžitve, naloge, medtem ko je večina del v Galeriji Jakopič nastala samoiniciativno in jih tudi sama vzdržujem. Pomembne so priložnosti, radovednost in intuicija, ki me vodijo po poteh, k ljudem, h katerim se čez čas vračam ali pa tudi ne. Velikokrat sem že rekla, da ne bi šla v Srednjo Ameriko, če bi tam divjala vojna. Sebe ne bi postavila v tak položaj. Tudi nisem se identificirala kot vojna fotografinja. To sem postala po spletu okoliščin, ker sem na teh območjih ostala in se je okoli mene razvila vojna.

Tako nekako, kot bi šli na zmenek
na slepo in videli, kaj vam bo
življenje dalo.

To je dobra metafora. Lahko čutiš potrebo po tem, da greš v neki kraj, o katerem si bral, slišal ali te je nekaj na njem pritegnilo, in ko prideš tja, je vedno drugače. Soočiš se lahko s praznino, da ne vidiš tistega, za kar veš, da se prav tako dogaja. Vsem tem specifičnim okoliščinam moraš znati določiti karakter, kar je lahko močna motivacija. Ko delaš z ljudmi, z njimi gradiš odnos, to lahko traja tudi dlje časa, kot je recimo v mojem primeru s karnevalskimi striptizetami. Nujna je določena stopnja zaupanja, občutek, da si dobrodošel v njihovem življenju. To je spet drugačen proces kot tisti v vojnih žariščih, kjer stvari nenehno potekajo okoli tebe in se ti giblješ okoli njih. Pri tem gre za skoraj obraten proces.

Kako ste prišli v stik s karnevalskimi striptizetami?

Na neki način se je zgodilo tako, da sploh nisem iskala šovov s temi dekleti, ampak sem nanje naletela. Vsak konec poletja so v Ameriki na podeželju po žetvah agrikulturni sejmi, kjer potekajo tudi razna tekmovanja. Takšne sejme, kjer denimo iščejo največje paradižnike, ali denimo tekmovanje volovskih vpreg imate najbrž tudi v Sloveniji. S partnerjem sva potovala po različnih delih države in obiskovala tovrstne sejme, ko sem nenadoma zagledala predstave z dekleti, med igrami in vožnjami v zadnjem predelu sejma, kar me je šokiralo. Nisem mogla odvrniti pogleda, razmišljala sem in se spraševala, kdo so te ženske. Kako se počutijo in seveda, kako jih vidijo drugi. Tisto prvo poletje se je v meni prebudila radovednost, zato sem se naslednje leto vrnila, da bi sledila tem dekletom, ki so se s sejmi selile iz kraja v kraj. Sčasoma sem začela spoznavati njih in njihove menedžerje. V tem času sem dobila občutek za njihov ritem življenja in se naslednje leto zopet vrnila, da bi zares nadaljevala delo. To so bila tri zelo kratka, intenzivna poletja. Hodila sem na kraje, kjer so nastopale, razvila film in se z njimi naslednjič spet dobila na drugi lokaciji, kjer so pač bile. Včasih so bile tam iste ženske, drugič so prišle nove. Večina je bila v zgodnjih dvajsetih. Pokazala sem jim fotografije, kar je bil lep način, da sem jih vključila v svoje delo, da so lahko videle moje razumevanje, kako jih vidim jaz. Nekatere se seveda niso želele fotografirati, tiste, ki so me sprejele, pa so mi želele pokazati, kakšno je njihovo delo za kulisami, v garderobi, kako same vidijo oder, kako veliko in trdo so delale, vse to je bilo zelo pomembno zame. Naučila sem se jih poslušati in opazovati.

Kaj zanimivega ste se naučili o
njihovem življenju?

Dekleta so bile zelo artikulirane o svojih protislovjih, denimo, od njih se je pričakovalo, da so videti seksi, a se niso vedno počutile seksi. Projicirati morajo določeno idejo ženske. To se je dogajalo na podeželju, kar je bilo zelo drugače kot v urbanih središčih. Zelo jasne so bile glede svojih mej, kaj so moškim dovolile in kdaj so presegli to mejo, tako da se dekleta niso več počutile dobro. Zdele so se mi zelo intuitivne, je pa vse to nekakšna psihološka vojna. One so na odru, medtem ko jih moški gledajo, otipavajo, grabijo. Ustvarijo si določeno psihološko distanco, o čemer so veliko govorile. Njihova telo in um sta bila ločena. Telo je nastopalo, kot so čutile, da mora in za kar je plačano. Videne so kot objekti, a same sebe dojemajo kot osebe, ločene od svojega telesa, z vsemi ranljivostmi, ki so jih skušale zaščititi. Ta dinamika, dualnost je bila tisto, kar so velikokrat omenjale, to se mi je zdelo zelo zanimivo.

Vse to je potrebno, da se lahko zaščitijo. Njihovo delo zna biti nevarno.

Tako je, lahko je nevarno. Sprejeti morajo čustveno tveganje, da bodo lahko v primeru nasilja preživele. Zanimivo je, da sprva ne opaziš toliko nasilja, vidiš jih kot delovne ženske, a zadnja sekcija teh šovov temelji ravno na nasilju do žensk. Njihovo delo je s tem globoko povezano. Tudi če na prvi pogled vzporednice med karnevalskimi striptizetami in nasiljem, ki se dogaja doma za štirimi stenami, niso tako očitne, obstaja povezava med njimi.