Hrvaški ustvarjalec Goran Tomčić izhaja iz participativne umetnosti, ki poskuša preseči ločnico med avtorjem in občinstvom. S projektom Pompom Nets, ki ga do 8. februarja 2023 izvaja v prostorih asociacije za interdisciplinarno umetnost in neodvisno produkcijo Cirkulacija 2, vzpostavlja skupnostno prakso izdelovanja mrež s pompomi (cofi). Sproti izdeluje začasno strukturo, podobno mreži, ki jo plete iz vrvic, na katere različni udeleženci šivajo akrilne pompome. Ob skupnem ročnem delu vznikajo pogovori. Stkejo se medosebne vezi.
Tomčić je v Zagrebu zaključil študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti ter kasneje v ZDA pridobil naziv kuratorja. V 90. letih je izdal pesniško zbirko, urednikoval in pisal za različne revije (tudi za Škucev Revolver). Pred dvema desetletjema je le stežka stopil na samostojno likovno pot, na kateri naslavlja vprašanja prostora, minljivosti in tudi vlogo umetnika v širšem družbenem kontekstu. Projekt Pompom Nets izvaja od leta 2015. Z njim je gostoval v Gani, Nemčiji, Italiji, na Portugalskem in Hrvaškem.
Projekt Pompom Nets vzpostavlja drugačne oblike druženja in skupnega dela. Idejno črpate pri tradicionalnem popravljanju ribiških mrež.
Projekt je izšel iz metafore popravljanja ribiških mrež, a so ga udeleženci razvili po svoje. Izvorna ideja je tako postala le opomba. Popravljanje mrež me je navdihnilo, ker je globalno in enako skozi zgodovino. Najstarejše ribiške mreže so našli na Finskem. Izvirajo iz neolitika. Morda so stare več kot 8000 let – in od takrat se ni nič spremenilo. Všeč mi je, da delam nekaj, kar je dostopno vsem. Pomembna tema participativne umetnosti je izguba avtorstva. Kot umetnik želim zmanjšati svojo vlogo. Participativni projekti morajo dati moč kolektivnemu.
Izdelujete mreže kot razstavne predmete, obenem pa se ob delu tkejo vezi med udeleženci. Gre za nekakšno dvoslojno mreženje.
Energija, ki jo udeleženci ustvarijo med delom, je vtkana v mrežo. Ne vidiš je, ampak je tam. Ko sem delal z ribiči v Gani, niso delali le vrvic s pompomi, ampak prave ribiške mreže. Kamorkoli grem, udeleženci projekt izzovejo. Njegov izvoren koncept je lahko nadgrajen ali pa tudi ni. Oboje je v redu. V Ljubljani bom sodeloval s performativnimi umetniki. Opazil sem, da ljudje s pompomi radi plešejo. Tudi okrasijo se z njimi. Prav udeleženci razkrijejo ves performativni potencial projekta. Želim presekati osamljenost studijskega ustvarjanja in se povezati z javnostjo.
Ali med udeleženci projekta
kdaj nastanejo konflikti?
To se še ni zgodilo. Proces je zelo terapevtski. Morda zato ni konfliktov. Zgodovinsko gledano pa je participativna umetnost pogosto politična in vključuje konflikt. Vendar sam ne odpiram takšnih tem. Participativna umetnost se je rodila v teatru. Njeni začetki so tudi dogodki – serate – ki so jih organizirali futuristi. Občinstvo je bilo povabljeno k dialogu z igralci na odru, ki pa je bil napadalen. V igralce so metali gnilo zelje, meso, amonijak, karkoli ...
Pravite, da pompomi, ki so pisani, okrogli in mehki, pozitivno nagovarjajo ljudi. Zakaj ste izbrali prav njih?
Odkril sem jih leta 2000, ko sem delal kot kurator v Ohiu. Všeč mi je, kako krhki in lahki so, ter to, da lahko z njimi gradim v prostoru. So kot oblaki. Ponujajo veliko možnosti, česar nisem pričakoval. V Ljubljano sem jih prinesel približno 20.000.
Mreže razstavljate tudi na prostem. Pogosto jih izobesite na veje dreves. Kako bo tokrat v Ljubljani?
Ljubljana je drugačna od ribiških vasi na Portugalskem ali v Gani, ker je urban prostor, ki zahteva svojevrsten pristop. Izziv mi je všeč. Lizbona je manj restriktivna. Marsikje si lahko sam – pri razstavljanju na prostem pa so pomembni mimoidoči kot naključno občinstvo. V Ljubljani želim pompome izobesiti na bronast portal stavbe državnega zbora. To je politična stavba, pred katero so bile demonstracije, pa tudi portal deluje nekam hladno. Pompomi bi stavbo omehčali in pokazali, da smo lahko mehkejši tudi politično. A to so le sanje, ker seveda ne bom dobil dovoljenja. (smeh)
Ste pri izvedbi na različnih
lokacijah opazili razlike pri
sprejemanju projekta?
Povsod se izrazi njegov terapevtski značaj. Ljudje se radi družijo in spoznavajo. V Gani sem povezal dve skupnosti – umetnike in ribiče – ki sicer nimata veliko stikov. Dvakrat sem projekt izvedel na Hvaru. Potoval sem po vaseh, kjer sem imel začasne razstave. Nekoč so tako potovali s filmi in jih predvajali v vaseh, kar je bilo popularno predvsem v Istri. Vsak nov prostor, v katerega sem prišel, je prinesel drugo publiko. Zgodila se je izmenjava, ki je podaljšek projekta. Ponekod sem dobil grapo, vino ali suhe slive.
V škofjeloški Galeriji Ivana Groharja do marca poteka tudi sočasna razstava vaših del. Kaj je na ogled?
Razstavljam mreže s pompomi, ki so bile izdelane do sedaj. Sprašujejo me, od kod so, ker so drugačnih barv in oblik, vendar to ni pomembno. Morda se bodo nekoč združile v en sam objekt, ki bo napolnil celotno sobo. Preden sem začel izvajati participativne projekte, sem delal prostorske instalacije. Iz teorije je znano, da sta ti umetniški praksi povezani, česar pa sam, ko sem začel, nisem vedel. Intuitivno sem želel biti bližje javnosti, biti del duha časa na drugačen in vidnejši način. Od nekdaj nasprotujem elitizmu v umetnosti. Še posebej me moti, da se dobršen del javnosti boji sodobne umetnosti – prav zato poskušam nagovoriti najširši krog ljudi.
Ste kot otrok sodelovali pri popravljanju ribiških mrež? Omenili ste,
da vas je navdihnil vaš dedek.
Nisem. Ni me navdihnil le dedek. Odraščal sem v Dalmaciji. Ribištvo je pomemben del ekonomije, vsaj včasih je bilo. Delo z ribiškimi mrežami je bilo trajnostno naravnano – kar je tudi danes pomembna tema. Nekoč so mreže popravljali drugače, ker nove niso bile zlahka dostopne. Izdelane so bile iz drugih materialov, z manj plastike. Kot otroka so me pritegnile začasne strukture za sušenje in popravljanje mrež, ki so jih postavljali ribiči. Sestavili so jih iz naplavljenega lesa, odsluženih stolov in kovinskih predmetov. Gradili so strukture, ki so vzdržale nekaj časa. V tem je moč skupnosti. Imam arhiv razglednic. Pred petdesetimi ali šestdesetimi leti je skoraj vsak mediteranski kraj predstavljala razglednica, ki je prikazovala lokalne ribiče med popravljanjem mreže. Obstaja na tisoče črno-belih razglednic iz Neaplja, Zadra, Podgore, Hvara, Starigrada, Mallorce … Žal je zdaj na Mediteranu zaradi turizma tega manj, a pozimi na Hrvaškem še vidiš koga, ki popravlja mreže.
Sprva ste delali kot kustos.
Kako ste prešli k samostojnim
likovnim projektom?
Bil sem kustos, ki je pisal poezijo. Rad sem delal z umetniki, ki so mi pustili, da na njihovem delu nekaj spremenim, na primer barve predmetov. Zato sem sodeloval z Marjetico Potrč. Bolj ko sem se posvečal delu kustosa, manj sem pisal. Energija, ki sem jo prej usmerjal v poezijo, je postajala vedno bolj vizualna. Namesto da bi napisal pesem, sem naredil kolaž. Vendar je bilo zame spoznanje, da sem umetnik, težje od razkritja, da sem gej. Šel sem skozi proces, ki sem ga dolgo časa zadrževal zase. Bojeval sem se z željo, da bi bil in živel kot umetnik – a sem to postal.
