Slikanje v dvoje je kot intimno potovanje skozi vse pasti ljubezni. Partnerja drug drugemu nastavljata ogledalo, kar praviloma pomaga k rasti osebnosti in (slikarskih) spretnosti, lahko pa se konča s sporom in čustvenim izpraznjenjem. Ko v vse skupaj poseže še ideologija digitalnega fevdalizma, so posledice tragične: izguba individualne poteze in procesa učenja zavoljo komercializacije in zahtev galerije ter trga.
Najbolj znan primer iz zgodovine slikarstva je nedvomno sodelovanje Van Gogha in Gaugaina v Arlesu. Romantična hollywoodska resnica je seveda dramatična; slikarja sta se razšla globoko skregana, kar je vodilo v psihotične težave Van Gogha z odrezanim ušesom. Strokovna resnica kaže, da sta imela avtorja izjemno plodno obdobje, pri čemer se je vsak še bolj usmeril na svojo pot – Van Gogh v študij narave (naturalizem), Gaugain v konstruiranje resnice (realizem). Marko Jakše je imel že leta 2011 izkušnjo slikanja v dvoje s Polono Tratnik in rezultati niso bilo dobri. Nastala je le ena uspešna slika (Deklica in Smrt) ostalo je bilo pod povprečjem. Ko pa se je leta 2014 Jakše srečal s Fickom v Leipzigu in sta umetnika imela skoraj dve leti časa za počasno slikanje in doslikovanje del, v katerih so se prepletale realnosti industrijskega mesta in domišljijska narava, smo bili polni občudovanja. Slike so bile sveže, bogate z domišljijo in večpomenske. Velike dimenzije so gledalca potegnile v svoj edinstveni svet potopljenih kraljestev, ki so spominjala na kataklizmo sodobne civilizacije. Uspešna predstavitev v Monfortu in Kibli (tam sta razstavila tudi vsak svoje slike) je klicala po vnovični razstavah. Priložnost se je pokazala šele letos in časa za nove slike je bilo malo.
Na razstavi je tako osem slik iz prve serije 2014/2015 in osem iz druge serije iz leta 2022. Umetnika sta ponovno živela skupaj in se obiskovala v sobah, kjer sta doslikavala slike in grafike. Namesto da bi se držala preizkušenih vzorcev, sta eksperimentirala z lesorezinimi grafikami, tako da sta jih dorisovala, variirala v barvi in iz ene naredila vsaj pet unikatnih grafik. Eksperimentirala sta tudi s slikami – ker ni bilo časa, sta stare slike fotografirala in naprintala na platno, tako da sta prihranila pri času. Izognila sta se najtežjemu delu, izumljanju novih motivov, in se prepustila trenutnemu navdihu. Nastale so variacije dveh slik, ki jih vidimo v pritličju. Slike so kolažno zgrajene, ne bolj ploskovite kot druge, podobnost med slikarjema pa je zabrisana, saj je vsak nekaj asociativno doslikal in drugega spreminjal. Taktilni, haptični, materialni Jakše in bolj zračni, nematerializirani Ficko sta ublažila tudi izpovednost drug drugega. Groteskni in grozljivi Jakše je docela potlačil psihadelične strahove, Ficko pa je izgubil svoj čudežni, pravljični in kozmični naboj. Rezultat je vrsta dolgočasnih slik z ribami, zidovi in rastlinjem.
V trenutku, ko je v njun svet vstopila ideologija pohitrenega neoliberalizma, torej ekonomija polizdelkov, ki jih nato podizvajalci dopolnijo glede na potrebe strank in trga, se je izgubila vsebina in individualnost, svet edinstvene domišljije, drznosti in drugačnega pogleda. Ukalupljen in izpraznjen svet sodobne površinske ekonomske paradigme se je prelomil v nujnem postopku dela, kar je tudi prikrito (v napisih ni sledu o printih). Rezultat je vrsta grafik in slik, ki so sicer na pogled simpatične, a v globini izpraznjene in brez okusa.
