Zgodovina nekdanjega samostana, v katerem je muzej, je dolga, izjemno pestra in jo je težko povzeti v nekaj stavkih, pa vendar ...
Samostan je bil ustanovljen leta 1234 in so ga skozi stoletja širili do današnjega obsega. Leta 1786 so njegovo dejavnost z jožefinskimi reformami ukinili, objekt je bil desakraliziran, cerkvena oprema odprodana, prostore pa so namenili upravnim zadevam; v 19. in 20. stoletju so ljudje tukaj tudi stanovali. V 30. letih 20. stoletja je začel obnovitvena dela umetnostni zgodovinar France Stele, leta 1942 pa so ga domačini zažgali, da ga ne bi zasedli Nemci. Italijani so se že umikali in ga niso pustili gasiti, tako da je pogorel skoraj do tal, skupaj z veliko arhivskega gradiva. Leta 1955 se je nato zrušil še cerkveni stolp, padel na cerkev in jo hudo poškodoval. Stolp so zgradili na novo in takrat se je zares začela sistematična obnova.
Kar vidimo danes, je torej v večjem delu rekonstrukcija?
Da, o stanju po požigu lepo pričajo fotografije, ki so na ogled na razstavi. Kulturno dejavnost je v 50. letih prejšnjega stoletja zagnal Lado Smrekar, ki je prišel v Kostanjevico kot mlad učitelj. Ustanovil je Dolenjski kulturni festival z aktivno gledališko skupino, s slikarjem Vladimirjem Lamutom pa sta v tukajšnji osnovni šoli začela postavljati likovno zbirko. Leta 1961 se začne še Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva.
Prav ta je vse do danes nekakšen zunanji zaščitni znak galerije. A zlati časi Forme vive so minili, v Seči se borijo predvsem z vprašanjem prezasičenosti.
Da, Forma viva je bila invencija 60. let in je bila takrat zelo odmevna. V Seči in Kostanjevici se je začela velikopotezno, prvih pet let je bil dogodek vsako leto, udeležilo pa se ga je od osem do enajst umetnikov na vsaki lokaciji. V Seči, kjer ustvarjajo iz avtohtonega istrskega kamna, se je prvoten prostor parkovne ureditve res napolnil, zato predmete že nekaj let umeščajo zunaj Seče. Pri nas je nekoliko drugače, prostora je dovolj, les pa je tudi najmanj odporen od vseh štirih materialov in nekaj skulptur je doživelo svoj konec. Mednarodni kiparski simpozij Forma viva, ki združuje delovišča v Seči, Kostanjevici na Krki, Ravnah na Koroškem in Mariboru, je najstarejši še delujoč kiparski simpozij na svetu, statusi pa so različni. Park skulptur v Kostanjevici je razglašen za spomenik nacionalnega pomena. V njem je okoli 100 skulptur in letos smo končno zaposlili restavratorja, ki je specialist za les. Skulpture je že restavriral in obiskovalec jih zagleda takoj, ko vstopi skozi obzidje. Vendar je treba povedati, da so ti posegi dražji kot produkcija novih. K sreči smo bili dvakrat uspešni na razpisu ministrstva za kulturo, in ker je šlo za vprašanje lesa na prostem, je sodeloval širok spekter strokovnjakov, tudi ljubljanski in kranjski zavod za kulturno dediščino ter restavratorski center. Šlo je za neke vrste pilotni projekt, rešitve in znanja so iskali tudi po svetu.
Nekje ste omenili, da so najboljše restavracije tiste, v katerih sodeluje tudi avtor.
Da, če je še živ, je to najboljši pristop. To zdaj tudi poskušamo narediti, še posebej če živi v bližini. Restavrator ima namreč svoje strokovno mnenje, v prvi vrsti skrbi za varovanje, za ohranjanje prvotne oblike, ni pa nujno, da ima enako mnenje tudi avtor. Ta ima lahko intenco, da umetnina propade, saj je forma viva že po imenu živa oblika ...
… ki ji je smrt vpisana ob nastanku.
Da, in nekaj takšnih primerov smo imeli: avtorji denimo niso želeli barvanja iz ekoloških razlogov in podobno. Umetniki prvih del iz 60. in 70. let so danes že v letih in zanje je sodelovanje pri restavraciji težje, a smo zadovoljni že, če so prisotni samo z nasveti.
Ali to pomeni, da je povabil za nova dela manj?
Od leta 1998, ko se je Forma viva pri nas spet zagnala, je manifestacija bienalna, vabili smo po tri umetnike. V zadnjih dveh edicijah smo povabili dva umetnika, eno delo pa smo restavrirali. Na ta način ohranjamo stabilnost parka, saj smo v minulih desetih letih več kipov izgubili kot pridobili. Ob kakšnem hujšem neurju, kakršnim smo zdaj priča, znajo pasti.
Kakšno vlogo je odigral Božidar Jakac, da je galerija dobila ime po njem?
Božidar Jakac je bil prvi, ki je galeriji podaril svojo zbirko. Hkrati je bil kot dolgoletni dekan akademije dobro uveljavljen v kulturni politiki, kar je gotovo pomagalo, da so se stvari razvijale, kot so se. Sledile so še donacije del Toneta Kralja, s katerim je bil Jakac sošolec v Pragi, in del Jožeta Gorjupa. Zbirka se je kasneje širila še z deli Franceta Kralja, Zorana Didka in Franceta Goršeta, v 90. letih je sledila velika donacija del Janeza Boljke, leta 2002 Bogdana Borčića; zadnja je donacija del Nandeta Vidmarja. Ob tem hranimo še pletersko zbirko, ki sicer malo štrli iz našega okvira, ker gre za baročno slikarstvo; sicer je last bližnje kartuzije.
Vi ste direktor zadnjih sedem let – kaj se je v tem obdobju dogajalo?
V Kostanjevico sem iz Narodne galerije prišel kot kustos leta 2005, od takrat je število naših stalnih zbirk naraslo na enajst. Za občasne razstave je na voljo nekdanja cerkev, ki je bila dolgo časa glavno razstavišče. Po končani obnovi prostorov nad vhodom v dvorišče pa smo pridobili še 650 kvadratnih metrov razstavnih prostorov, opremljenih po vseh muzejskih standardih. V teh prostorih smo začeli organizirati retrospektive in mednarodne umetnostnozgodovinske razstave, kot sta denimo pregled ekspresionizma in pregled del slovenskih študentov zagrebške akademije med obema vojnama. Zbirke so se z začetnimi donacijami na neki način začele graditi same, s poudarkom na avtorjih ekspresionizma, nove stvarnosti in barvnega realizma. Zato je bila Vidmarjeva donacija dobrodošla, z bratom sta bila namreč sotvorca slovenskega ekspresionizma, obenem pa tudi študenta zagrebške akademije. Tako smo postali muzej, ki se osredotoča na prvo polovico 20. stoletja, kar smo nekako označili tudi s spremembo imena, kjer smo obstoječemu dodali še naziv muzej moderne in sodobne umetnosti.
Kaj se je torej zgodilo leta 1974, da letos praznujete 50-letnico delovanja?
Zgodila se je sinteza gospodarstva in kulture pri razvoju regije. Konec leta 1973 so namreč tu, v cerkvi, jugoslovanski politiki podpisali sporazum z Westinghousom o graditvi naše nuklearke. Tito je leto kasneje postavil temeljni kamen za jedrsko elektrarno, nato so v duhu napredka sklenili, da je treba podpreti še kulturo. Leta 1974 je bila tako ustanovljena naša galerija, najprej za poskusno obdobje enega leta, leta 1975 pa dokončno.
Lepi časi, ko se je politika še kitila s kulturo. Kako boste torej proslavili abrahama?
Novembra bomo začeli obletnico slaviti z odprtjem velike razstave Odmaknjen pogled: Nova stvarnost in realizmi v Srednji Evropi, 1925–1933. Dela si bomo izposodili iz praktično vse srednje Evrope, povezali smo se tudi z goriškim projektom EPK, kjer snujemo umetnostnozgodovinski simpozij, ki bo tudi družboslovno naravnan, saj se mi zdi, da se lahko obdobje nove stvarnosti precej grozljivo aplicira na današnji čas. Glavnina praznovanja obletnice pa bo v naslednjem letu.
Dotakniva se še vprašanja obiska, ki je boleče za večino ustanov zunaj urbanih središč. Znotraj celotne »graščine« nimate niti ene kavarne, kaj šele takšne, ki bi ponudila tudi kakšen slan prigrizek, sladoled, bognedaj celo kosilo. Tako lačni tavamo po regiji.
Strinjam se z vami in tega problema se zavedamo. Del problema je v tem, da je objekt državni spomenik, galerija kot upravljalka pa je občinski javni zavod. Od nastopa direktorskega položaja mi je bila to ena od prioritet, saj stremimo k celostni ponudbi, kot smo je vajeni iz tujine. Pred leti nam je celo uspelo najti zasebnika, ki je želel vinsko klet spremeniti v kavarno, a na ministrstvu so takrat razložili, da tovrstno javno-zasebno partnerstvo ni možno. Pridobili so gradbeno dokumentacijo in dovoljenje, ki pa bo septembra poteklo. Na to seveda ves čas opozarjamo, a smo po drugi strani zadovoljni, da smo skupaj pred vrati velike investicije v objekt, kjer bo do leta 2028 z vzpostavitvijo dvigala omogočena dostopnost za vse, kar je zahteven projekt in vsekakor prioriteta.
Vseeno še vedno upamo, da v doglednem času dobimo tudi muzejsko kavarno, da bomo lahko celostno razvijali našo ponudbo. Mene denimo boli srce ob praksah, kot je na primer Doživljajsko razstavišče Ljubljanice na Vrhniki: izjemna postavitev, v katero je bilo vloženo veliko denarja, po koncu projekta pa niso našli rešitve za upravljanje in so ga zaprli. Zato se zavzemam za to, da se razvijajo primeri dobrih praks, v prid decentralizaciji in podpori turističnim biserom. Nam pa vsekakor ne gre v prid dejstvo, da so nedavno ukinili še direktno avtobusno povezavo Kostanjevice z Ljubljano, tako da poletni turisti, ki jih ni malo, izgubljeni tavajo naokoli.
