Jaka Terška je od nekdaj vleklo v zunanji svet, čim dlje od štirih sten. Ko je pri trinajstih v roke prvič prijel fotoaparat, je spoznal, da lahko s tem velikim skrivnostnim svetom najbolje komunicira skozi objektiv. Od takrat je fotografija pomembno sredstvo njegovega izraza, ki ga je med študijskim procesom počasi brusil v umetniškega. Iz fotografije je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter magistriral v Antwerpnu na Royal Academy of Fine Arts, kjer bo s septembrom nadaljeval pot v vlogi mladega raziskovalca. Še prej bo kot predstavnik ljubljanskega fotografskega kolektiva Študio sodeloval na eni izmed okroglih miz na festivalu Kranj Foto Fest. V času tega mednarodnega festivala sodobne fotografije, ki se je začel 21. avgusta, bo na Glavnem trgu pred Prešernovim gledališčem na ogled tudi Terškova razstava Sova, lisica, jež, jelen, ki je sprva začela nastajati kot magistrski projekt in je na zaključni študijski razstavi po avtorjevih izkušnjah doživela precej dober odziv publike. Da bi se izognil klasični postavitvi na galerijskih stenah, si je Jaka Teršek zamislil fotoreportažni časopis, poln anekdot in nenavadnih prigod iz Laškega, njegovega domačega kraja. Od opice, ki je pila alkohol, do župnika, ki je imel prav.
Ideje ne živijo v izolaciji
V premislekih, ki se skrivajo za njegovimi deli, Teršek najraje raziskuje teme, ki se gibljejo okoli lokalnih etnologij in mitologij, nacionalnih identitet, geografskih ter drugih vplivov na človeške kulture. »Ko vidim fotografijo, imam rad, da takoj zareže,« pove 27-letnik. Na Foto Festu v Kranju bo sodeloval na okrogli mizi o umetniških kolektivih. Ti umetnikom nudijo veliko prednosti. Fotografski ustvarjalci, ki se združujejo na tak način, si veliko lažje privoščijo najem studia in opreme, saj je vse to zelo drago. »Biti umetnik je lahko zelo osamljen poklic in kot en sam si zelo nemočen proti različnim mehanizmom. Veliko lažje je, če se povežeš z drugimi, posledično je tudi pretok idej veliko hitrejši. To je zelo pomembno, saj smo že kot družba precej atomizirani in je povezovanje smiselno, ker smo skupaj močnejši. Tudi če se ozremo v preteklost, lahko hitro ugotovimo, da so nekateri ljudje, ki jih imamo za velike ustvarjalce, prihajali in črpali iz različnih gibanj, ki so nastala kot del skupnosti,« pojasni sogovornik.
S kolektivom Študio so sedaj ustanovili tudi istoimensko društvo, ker bi svoje dejavnosti radi razširili z različnimi delavnicami, predvsem kar zadeva izobraževanje mladih. Vsi člani kolektiva so namreč na točki, ko je študijski proces nekako za njimi. Vedo, kaj jim je med šolanjem manjkalo in kakšna so tista dragocena znanja, ki jih lahko dobiš samo od kolegov, ki so v »istih vodah kot ti«, kot se izrazi Teršek. Vse to, kar so se naučili sami, nameravajo sedaj deliti naprej.
Mitologija nekega kraja
Terškov projekt Sova, lisica, jež, jelen bo v Kranju na ogled med 22. avgustom in 28. septembrom. Gre za deloma humorno fotoreportažo, ki temelji na spominih iz otroštva, ko so mu stari starši, predvsem babica, pripovedovali o nenavadnih okoliških prigodah, skoraj že legendah. »V časopisu nikjer eksplicitno ne povem, kje vse se to dogaja, zato deluje kot neki mitološki kraj. Nekateri elementi se gibljejo med fikcijo in resničnostjo. Na faksu v Antwerpnu, ki je dokaj mednarodno okolje, niso ravno vedeli, kam bi umestili vse to, kar sem napisal in fotografiral. Časopis sicer vsebuje nekaj vzhodnoevropskega, ni pa to eksplicitno poudarjeno.«
Ena od zgodbic se dogaja v dolini, kjer je nekaj časa službo21e poplave in je zalilo celo dolino. Ljudje še danes govorijo o tem: 'Aha, vidite. Župnik je imel prav.' Po nenavadnem spletu okoliščin je svoje mesto v časopisu našla tudi opica, ki so ji rekli Ficko. V lokalni bar jo je prinesel neki mornar. V tem baru je živela eno leto. Ljudje so ji dajali piti tudi alkohol. Leta 1983 je umrla in ko so naredili obdukcijo, so v njenem želodcu našli kepo žvečilnega gumija, jetra pa je imela uničena od alkohola.« Opica je v tem baru še danes. Nagačena stoji v kotu, s klobučkom in kitaro v rokah. Ali kot pove Jaka Teršek: »Zdaj tam nemo stoji in čaka na boljše čase.«
