Čeprav je kipar Ivan Zajec izdelal najslavnejši slovenski kip, spomenik Francetu Prešernu na Prešernovem trgu v Ljubljani, ki mu je prinesel slavo, pa tudi duševne tegobe, je v javnosti njegov preostali kiparski opus manj poznan. Leta 1949, ob umetnikovi osemdesetletnici, so mu v Narodni galeriji sicer pripravili monografsko razstavo, zdaj pa to vrzel zapolnjujejo s prvo pregledno razstavo o njem z naslovom Ivan Zajec (1869−1952). Na ogled bo do 11. februarja.
Na razstavi bo sedeminpetdeset del v marmorju, bronu, mavcu in glini, arhivski biografski izpisi in podatki o šolanju, življenju in delu umetnika. Njegova dela sicer obsegajo javne spomenike, nagrobno, cerkveno in arhitekturno plastiko ter portretne, alegorične in žanrske motive. Ustvarjal je v akademsko realističnem slogu, historističnih slogih, v posameznih delih pa je opaziti tudi secesijske prvine, kot ugotavlja avtorica razstave kustosinja dr. Mateja Breščak.
Kiparjev sin
Ivan Zajec se je rodil v Ljubljani, mati je umrla kmalu po njegovem rojstvu, oče pa je bil priznani kipar Franc Ksaver Zajec. Obiskoval je ljubljansko ljudsko šolo, gradbeni tečaj na realki in delal v očetovem ateljeju. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kar mu je omogočila premožna sorodnica Josipina Hočevar, najprej na obrtni šoli in nato še na akademiji. Bil je med najboljšimi študenti, prejel je več priznanj, med drugim Fügerjevo medaljo za plastiko Prestrašeni satir (1894) in klasicistično Adam in Eva (1896).
Pozneje je delal v ateljeju kiparja Theodorja Friedla, nakar je na Dunaju odprl svoj atelje in delal po naročilu. V tem času je ustvaril nekaj pomembnejših del z alegorično, mitološko in žanrsko vsebino. Živel je tudi v Münchnu, kjer je spoznal Antona Ažbeta, pa v Parizu, kjer je obiskoval zasebno likovno akademijo. Vmes je potoval po svetu, dokler se ni preselil v Trst in nato v Rim, kjer se je zaposlil v delavnici pri Ivanu Meštroviću. Od tam je bil med prvo svetovno vojno kot avstrijski državljan interniran na Sardinijo, leta 1919 se je nato vrnil v Ljubljano. Do upokojitve je služboval kot profesor na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Meščani so ga cenili
Kustosinja razstave pravi, da Ivana Zajca skupaj z Alojzom Ganglom, Josipom Urbanijo, Alojzijem Repičem, Svetoslavom Peruzzijem in Franom Bernekerjem uvrščamo v prvo generacijo zgodnjemodernih slovenskih kiparjev, ki so konec 19. stoletja na Dunaju svojo domovino postavili na evropski umetnostni zemljevid. Njegova odlična tehnološka in obrtna izobrazba se kaže v obdelavi detajlov in manipulaciji različnih materialov. Ljubljanski potres leta 1895 se je izkazal za priložnost tudi zanj, ko se je odzval na razpis za Prešernov spomenik in leta 1899 tudi zmagal. Kip je nastajal šest let, kipar pa ga je moral večkrat preoblikovati, in še po postavitvi je bil deležen številnih kritik. To je umetnika zelo prizadelo, o tem pozneje nikoli več ni govoril.
»Zajčevo na oblikovni akademizem oprto kiparstvo pa so cenili meščani, ki so pri njem množično naročali portrete, nagrobno in arhitekturno plastiko. Ves čas je bil izjemno delaven, predano je ustvarjal vse do konca življenja. Udeleževal se je skupinskih in preglednih razstav, njegovi kipi so bili uvrščeni v vse stalne postavitve zbirke Narodne galerije,« še izpostavlja kustosinja, ki je tudi avtorica obsežnega kataloga k razstavi. Zajec je denimo izdelal kapelico najpremožnejše kranjske družine Majdič in visoki relief na fasadi cerkve sv. Jakoba na ljubljanskem Levstikovem trgu.
Leta 1950 je kot prvi kipar prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Zastopal je tudi državo SHS na Poletnih olimpijskih igrah leta 1924 v umetniškem tekmovanju. Star je bil 54 let in 293 dni in je bil tako najstarejši olimpijec, ki je kadarkoli nastopil za Jugoslavijo.
