Fernanda Prado Verčič je brazilska fotografinja, ki živi v Kranju in je lani v sodelovanju s Petro Puhar »zagnala« fotografski festival Kranj Foto Fest. V organizaciji letošnje, druge edicije, ki jo bodo odprli jutri in bo na ogled do 25. septembra, sta se kuratorskem odboru pridružila še Barbara Čeferin in Ciril Jazbec. Festival bo letos večji, predvsem pa ima jasne ambicije tudi za prihodnost.

Kranj Foto Fest se je rodil v letu korone, v času, ko so projekti predvsem umirali. Od kod vam takrat ta pogum?

Fernanda Prado Verčič: Na idejo sva prišli v pogovorih s Petro Puhar, potomko Kranjčana Janeza Puharja (1814–1864), izumitelja fotografije na steklu; potem pa se je vse skupaj zelo hitro vrtelo. Mesto smo želeli spremeniti v središče fotografije v tem delu Evrope, ne le v Puharjevo čast, ampak ker ima odlično lokacijo, blizu prestolnice, blizu letališča, srednjeveški center je izredno lep...

Ima tudi dovolj razstavišč, ki bi jih tak bodoči regionalni center potreboval?

Fernanda Prado Verčič: Dobra stran lanske, prve edicije je bila, da je bilo zaradi covida veliko fotografij mogoče videti zunaj. Uporabili smo izložbe trgovin in drugih prostorov, ki so bili zaradi covida zaprti, izložbe so tako dobile drug pomen, postale so okvirji fotografij, in ljudje so imeli občutek, da se sprehajajo po galeriji na prostem. Naš glavni partner, srce festivala, kjer so prireditve in notranja razstava, pa je bila in ostaja Layerjeva hiša, v kateri se predstavlja vsakokratni nagrajenec ali nagrajenka. Letos trgovine delujejo, a tudi tema Dom: prostor prehoda ne ustreza mestnemu vrvežu, saj sega od čustev, ki te vežejo na državo, deželo, kulturo, do tistih, ki so dom izgubili. Vsekakor imamo razstavišča tudi po vsem starem mestnem jedru Kranja, novi prizorišči pa bosta letos kanjon Kokre in gozd, kjer si bodo ljudje lahko razstave ogledovali med sprehodom. Gozd kot dom pa na primer tematizira brazilski fotograf Gleeson Paulino, ki izvira iz amazonskega območja. Naša perspektiva se je letos vsekakor razširila, del ekipe sta zdaj tudi Barbara Čeferin in Ciril Jazbec, imamo več partnerjev, s tem pa tudi boljše pogoje za res pravi festival.

Sliši še odlično, ob vseh
zgodbah o odmiranju.

Barbara Čeferin: Rojstvo festivala me je lani zelo razveselilo. Tako sem po koncu pristopila k Fernandi in ji ponudila pomoč, da festival ostane, ne vedoč, da ima tudi Ciril podobno zamisel. Oba sva se očitno zavedala, kako težko je organizirati tak dogodek in kako pogosto take iniciative zamrejo, ker jih ni mogoče nadaljevati z minimalnimi sredstvi in malo ljudmi. Potem pa smo imeli veliko srečo, da je T2 prevzel glavno pokroviteljstvo in s tem je festival dobil prihodnost. Obseg bo letos zato večji, veliko avtorjev bo tudi prišlo v Kranj.

Se vam zdi čudno, da se česa
takega niso lotili v Ljubljani?

Barbara Čeferin: Festivali, povezani s fotografijo, so v Celju, Mariboru, tudi v Ljubljani so bili, a so na žalost zamrli, ker so jim odtegnili podporo. Imeli smo Slovenia Press Photo, krasen festival, tudi Emzinov natečaj je bil izvrsten. V Novem mestu je bil Fotopub, pa ga že davno ni več, mislim na tistega pravega, fotografskega ... Škoda, v tujini imajo takšni festivali večdesetletne tradicije. Ravno zato si tako želimo, da bi ta kranjski vztrajal, še posebej ker si je lani pridobil toliko ugleda, da ga priporočajo tudi veliki mediji, kot je na primer italijanski Vogue, javljajo se pomembni umetniki, ki bi radi sodelovali prihodnje leto, vzpostavljajo se sodelovanja z drugimi festivali. Festivali vedno izgrajujejo tudi neko skupnost in to je celo lažje v manjših krajih; dober primer je francoski Arles. Vsekakor pa si želimo ohraniti okvir zelo premišljenih, kuriranih razstav, tako da bi festival rasel predvsem kvalitativno.

Kdo bodo letošnji gosti?

Fernanda Prado Verčič: Lahko rečem, da so izbrani fotografi zelo različni. V Kranj prihaja tudi direktorica festivala Odesa Photo Days, ker je njihov festival seveda odpadel, a se ji je uspelo dogovoriti z drugimi evropskimi festivali, kot je tisti v Arlesu, in tudi z nami, da bomo pokazali nekaj njihovih del.

Omenili sta Arles, ki je svojevrsten korak naprej naredil, ko je dodal še koncerte. Nočno ležanje na ležalnikih ob živi glasbi in platnu s fotografijami je bilo eno mojih najbolj nenavadnih užitkov v umetnosti. Bo tudi KFF »ozvočen«?

Fernanda Prado Verčič: Da, tudi mi imamo glasbeni program, na otvoritvi bo nastopil DJ Borka, v soboto bo imel koncert jazzovski kvartet Patricije Škof... Za naslednje leto pa že načrtujemo tudi glede glasbe večjo ponudbo.

Je danes kriterije selekcioniranja zaradi poplave fotografij težje določiti?

Fernanda Prado Verčič: Moj profesor fotografije je fotoaparat primerjal s pisalom. Nisi pisatelj, ker imaš pisalo, in nisi fotograf, ker imaš fotoaparat, ampak ker s tem orodjem nekaj narediš. A je vseeno dobro, da lahko vsakdo slika s telefonom, da je to demokratično orodje. Zame je dobra fotografija tista, ki ima za avtorico oziroma avtorja nek smisel, pomen, raziskavo, lasten jezik. To je po mojem dobro izhodišče, da postaneš dober fotograf.

Ste na razstave uvrstili tudi dela z mešanimi tehnikami, kolaže in podobno?

Fernanda Prado Verčič: Tudi, saj je avtorje že sama tema doma napeljala na pogosto uporabo arhivskih gradiv, družinskih albumov, ki jim umetniki dodajo nove fotografije. Ala Buisir, ki je irska muslimanka – njena družina je pred mnogimi leti prišla iz Libanona – na primer kombinira stare fotografije svoje migrantske družine z novimi, dodaja pa tudi pisma, ki so jih na njeno prošnjo napisali.

So se prijavili le profesionalci
ali tudi amaterji?

Fernanda Prado Verčič: Prijav je bilo ogromno, 305 iz 70 držav, od Kostarike do Singapurja in Japonske do Rusije. Profesionalci in ljubiteljski fotografi, mladi, stari. Pri izbiri enaindvajsetih izbranih smo imeli za vse iste kriterije, saj tudi nismo poznali CV-ja prijavljenih. Tokrat ni bil izbran noben amater, kar pa ne pomeni, da ne bo morda v prihodnje. Kar je bilo zame najbolj presenetljivo, pa je, da smo bili glede zmagovalca izredno soglasni.

Zmagovalec, M'hammed Kilito,
Maročan, rojen v Ukrajini, bo torej imel veliko solo razstavo?

Fernanda Prado Verčič: Da, na ogled bo njegovih 34 fotografij v pentagonalnem stolpu Škrlovec.

Barbara Čeferin: Bo pa tudi razstava mladega slovenskega fotografa Lina Gerkmana, zmagovalca pregleda portfoliev 2021. Zyah Gafić in Ilvy Njiokiktjien bosta imela tridnevno delavnico, za katero sta na voljo le še eno ali dve prosti mesti. In seveda: imeli bomo tudi razstavo, k kateri smo povabili osemnajst slovenskih fotografinj in fotografov različnih generacij, da prispevajo po eno fotografijo na temo festivala, lahko iz arhiva ali pa novo. Vsako leto bomo tako povabili določen izbor slovenskih fotografov na temo festivala in to bo dalo vidnost slovenski fotografski produkciji. Letos bosta z nami med drugim tako mojster slovenske fotografije in edini prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo za fotografijo Stojan Kerbler kot mlada, vedno bolj tudi v tujini priznana Ana Zibelnik.