Nos je občutljiv izrastek, ki hitro zmoti ali pa podpira občutje lepote. Žiga Kariž (1974), profesor na Akademiji za likovno umetnost, slikar in multimedijski umetnik, meni, da si nos ob kljunu zasluži posebno obravnavo, ki zadeva širši problem umetniške estetike. Kariž je vstopil na slovensko umetniško sceno v devetdesetih s kolaži iz fotografij ob slikarskih intervencijah, kar je spretno interpretiral skozi kritiko potrošniškega življenja.
Lani smo v Meduzi videli njegov video v katerem so se hitro izmenjevale scene umetnika v različnih kontekstih od razstav, ustvarjanja, druženja, družine in se spraševale kaj od tega je umetnost in kaj sploh ostane od našega pohitrenega življenja. Na najnovejši razstavi so slike, risbe, printi in maketa, ki tematizirajo nos in kljun skozi različne kontekste; od židovskega nosu in stereotipov o denarju in rasizmu, prek orlovskega in racmanovega kljuna do umetnikovega širokega nosu v avtoironični spregi. Nos nastopa v Kariževih slikah kot samostojna oblika na abstraktnem ozadju in je tako močan simbol, da lahko spodbudi večpomenske označbe od človekove rase, seksualnosti, nacije, pojavlja pa se tudi v kombinaciji barvnih mešanic, ki lahko pomenijo vizualne vonjave kot tema sinestezij. Kdaj človekov nos prerase v kljun in kako kljun živali (race, ptice) vpliva na naše zaznavanje,se zdi le izgovor za čisto likovno problematiko pojavljanja oblik v gostoti barvne materije.
Globina teh slik se razkrije šele pozornemu gledalcu. Niso všečne in enoznačne, razen morda Čarovnic z velikim nosom, ker je njihova realistična podoba razvita skozi avtorsko barvno risbo neskončnih krožnih črt ali pa podoba Žida iz kovancev, ki si mane roke (ta se ob slabši osvetljavi izriše šele na zaslonu našega telefona) in nekaj zabavnih racmanov v tehniki kemičnega svinčnika. Užitek ob gledanju se pojavi v iskanju podobe nosu ali kljuna, ki sta nekje zakopane v materiji barvnih madežev, cedenja, folij in barvnih polj Ne gre za to, da bi naposled odkrili nekje skrit kljun ali nos, ampak za ohranjanje pogleda in pozorno gledanje, ki ni vedno nagrajeno, saj ni cilj končna podoba ampak proces gledanja. Posebnost so vsekakor »njegove« barve, ki v slovensko slikarstvo vnašajo najširši možni spekter, včasih v motečih in navidez nemogočih kombinacijah, vse v želji po nekem uporu od pričakovanega. To je »bad painting«, primer kontrakulturnega naboja, ki gre proti toku, razgalja buržuazne stareotipe o lepoti in avtonomnosti umetnosti v najboljši maniri, kar nas pripelje nazaj k Kariževi pripadnosti eni najbolj kontroverznih umetniških skupin na svetu - Janez Janša.
Čeprav pušča razstava vtis novejše produkcije zaradi skupne teme, je vseeno zastavljena retrospektivno tako, da so posamezne slike plod preoblikovanj v zadnjih pet, deset in več letih. Na nek način se zdi, da nas umetnik ves čas vleče za nos: ni jasno ali beremo poezijo ali gledamo študije, nosov, interpretacije, umetniška dela ali načrte, preslikave ali hotene izdelke, lepoto, grdoto ali vse hkrati. Zadnje slike in risbe nagradijo potrpežljivega gledalca, pripravljenega na vse mogoče provokacije in preizkušnje okusa, kar sovpada z drsečim pomenom čudnega izrastka na nosu. Tako kot premega čustvena vez med otrokom in starcem grde bradavice na nosu Girladhaijeve slike, tako v najboljših delih v osrednji sobi vsi ti psihoanalitični in sinestetični pomeni premagajo namenoma antiestetske podobe. Razstava nos in kljun dobi svoj glavni energetski zagon šele v ideologiji uporništva proti vsemu ustaljenemu in gotovemu h kateremu vse bolj teži kultura komoditete v kateri so abstraktni elementi realnosti dokončno prevladali.
