Vizualna umetnica Duba Sambolec se je v svoji karieri posvečala kiparjenju, multimedijskim instalacijam, zvoku, video- in fotoperformansom, risbam, digitalnim fotografskim kolažem in kolažem; opravljala je tudi kuratorsko delo. Med drugim je razstavljala na mnogih skupinskih razstavah od Ljubljane do Benetk, Rio de Janeira, Bialystoka, Zagreba, Beograda in Sao Paula. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, od študentske Prešernove nagrade leta 1974 in nagrade Prešernovega sklada leta 1980 do nagrade kritike leta 2004 v Trondheimu na Norveškem, kjer je dvajset let živela in predavala na likovnih akademijah. Minuli teden je prejela najvišjo slovensko stanovsko nagrado, nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo.

Vaša prva akcija po koncu študija
je bila serija javnih plastik po
Ljubljani. Od kod vam ideja,
od kod vztrajnost in drznost?

Po končani specialki leta 1978 sem se udeležila številnih jugoslovanskih kiparskih simpozijev, prvi je bil v Sisku, drugi v Boru, v rudniku bakra, pa v splitski ladjedelnici … Prišel si v tovarno, kjer si s pomočjo mojstrov in inženirjev uresničil svojo zamisel; vlili so ti kip ali ga pomagali uresničiti. Na koncu si moral eno delo pustiti tovarni. To so bile odlične izkušnje, zato sem doma kontaktirala Litostroj in se kar hitro dogovorila z generalnim direktorjem, dodelili so mi tehnika Rudija in sem začela delati; po šestih mesecih dela sem končala nekaj velikih del in se lotila pridobivanja dovoljenj za lokacije v Ljubljani, trajalo je več kot pol leta. V Litostroju so nastale strukture, kot jih imenujem, in notranje skulpture, velike, ki jih nisem imela kje hraniti in so se izgubile. Bil pa je to čas začetka gradnje Tivolske ceste, ki je park odrezala od mesta, zaman smo protestirali, in tako sem prišla na zamisel, da bi neke urbanistične točke označila z intervencijami, z nekakšnimi fizičnimi znaki. Tako sem postavila serijo del: pred Moderno galerijo so stale rdeče Diagonale, ki so vzdrževale os od Cankarjeve do Tivolija, s stopnišča Moderne galerije pa je bil videti le tanek trikotnik. Železno zaveso, ki se je kasneje izgubila in so jo nedavno našli na parkirišču AMZS, zdaj pa bo obnovljena in postavljena na ploščad pred MSUM, sem želela postaviti na začetek Nazorjeve, ki je bila meja med kmečko in urbano Ljubljano, pa mi niso dovolili, ker je arhitekta skrbelo, da bi si ženske na njej strgale najlonke. (Smeh.) Četudi bi bil prehod na obeh straneh več kot en meter širok! Zato je zavesa stala pred Ferentom. V Leninovem parku so bili trije zeleni stolpi in cikcak forme, na katerih so se zabavali otroci, pri Maximarketu pa Verige …

Toda kako vam je, mladi, neznani, uspelo po mestu postaviti pet kipov, pa četudi za pol leta?

Imela sem vsa dovoljenja, toliko časa sem vztrajala, da so mi jih dali. Ponoči pa transport s policijskim spremstvom, železni kipi, eden visok štiri metre na viličarju, pred tem buldožerji, betoniranje blokov v tla, luči, resna akcija! Vsi so sodelovali! In če so se ljudje razburjali, sem jim pokazala dovoljenja. Na neki način pa so ti kipi povzročili neki prelom, ljudje, ki sicer niso mogli izražati svojih mnenj, so zdaj prišli do besede. Ta akcija je bila lakmusov papir javnega mnenja, moja prva izkušnja družbe. Duša Počkaj, ki sem jo zelo cenila, me je denimo odločno nadrla, da jo Železna zavesa spominja na Auschwitz. Meni se je zdelo to mnenje izredno zanimivo, ja, sem si rekla, to je res Churchillova železna zavesa. Nekaj let prej so mi v ZDA govorili, da sem prišla izza železne zavese, jaz pa sem tuhtala: hudiča, kje pa je, jaz je nisem videla! Takoj ko se vrnem, jo bom šla pogledat. Ni se mi sanjalo, o čem govorijo.

A ni izginila le Železna zavesa,
ampak tudi vaš nagrajeni kip
Ženske prihajajo, kajne?

Drži, veliko stvari je ostalo po skladiščih in končalo na smetiščih, a sem že na Norveškem začela izdelovati zabojnike, v katere spravljam dela; toda še vedno nimam depoja, kamor bi jih pospravila. Neki kustos me je prosil za neki kip za razstavo in sem mu povedala, da ga nimam več, on pa mi reče: »Pa ga rekonstruiraj!« Sem mu odgovorila: »Ti rekonstruiraj svojo glavo!« Nedavno je tudi neka Angležinja predlagala, naj rekonstruiram jekleno kupolo, del diptiha Nebo zemlja, ki sem ga leta 1988 razstavila na Apertu na Beneškem bienalu in je tudi uničen. Rekonstruiram? Lahko jo naredim samo na novo, tisto kupolo, odlita je bila v železo z 2,5 centimetra debelo steno s kontrakonusom, ki ga skoraj ni bilo opaziti, vlili so jo starejši izkušeni mojstri livarji v Litostroju, pripravo za odlitek so delali eno leto! In ja, tudi za kip Ženske prihajajo sem mislila, da ga ni več, a sem ga le našla v totalno založeni kleti ateljeja po zaslugi Ane Grobler, ki je pisala diplomsko nalogo o feministični umetnosti pri nas in je vztrajala, da ga najdemo. Jaz sem takrat bila na Norveškem, pa smo ga potem le našli, skritega pod cerado v kleti. Obnavljala sem ga dve poletji in na koncu čistila celo z zobno ščetko, Ana ga je razstavila v Galeriji P74 in takrat je v javnosti znova oživel; zdaj je prodan zasebni zbirki sodobne umetnosti, ki bo na Bledu.

Ženske pa prihajajo na motorju, kajne?

Res je, na velikem starem motorju, na njem pa sedi človeška figura, ne ženska ne moški; kip je bil moja reakcija na to, da smo bile leta 1971 kar tri ženske prvič po ustanovitvi akademije po vojni končno sprejete na akademijo na kiparski oddelek. To je bila namreč konservativna in diskriminatorna ustanova, tako kot je bilo tudi znanstveno področje, in to v tistih precej progresivnih časih, če zdaj pogledamo nazaj. Meni so zaradi mojih stališč in artikuliranosti moški, ki so sicer veljali za sila liberalne, pogosto fizično grozili. To me je seveda delalo še bolj borbeno in razborito. Šele na Norveškem sem videla, kaj pomeni enakost: tam ženske niso afektirane, videz, staranje in te stvari jih manj vznemirjajo, veliko bolj so avtonomne, sproščene, suverene. Če pa jih moški razjezi, ga lahko tudi sklofutajo. (Smeh.)

Feminizem in teorijo nasploh ste intenzivno preučevali in poučevali.

Hotela sem spoznati svet idej, razumeti, zakaj se ene nenehno skuša utišati, tudi ko na deklarativni ravni vlada enakost. In hotela sem ugotoviti, kaj je onkraj tega »to je to«, kaj so tančine onstran splošno sprejetih mnenj. Tako sem začela študirati likovno kritiko, filozofijo, antropologijo, religijo in tako dalje, potem pa Freuda in Lacana, od katerih sem se veliko naučila. A jasno, oba ženske kot osebe nista zares upoštevala, potem pa je prišla, med drugimi, Shoshana Felman, ki je ponovno zastavila slavno Freudovo vprašanje »kaj hoče ženska«, in dobili smo zanimive odgovore.

Kako se pri vas zgodi ta prehod
med teorijo in umetniško prakso?

Ko se spravim v kakršno koli študijsko branje, dekonstruktivistov, Foucaulta, pa tudi literature, na primer Platonova, mi mišljenje začne intenzivno delovati. Vzporedno, ne da bi bilo kakor koli povezano s prebranim, pa se mi začenjajo plesti ideje, kaj bi naredila kot umetnica v smeri vpogleda v zeitgeist, vzpostavi se fuga, dve vzporedni melodiji. Kot umetnica sem vedno v iskanju. V 80. letih sem začela delati mehke skulpture, iz bitumna, čebeljega voska, parafina, medenine, konjske žime, zanimala me je taktilnost, organskost materialov, abjektnost, hkratna privlačnost in groza pred miazmo, brezoblično materijo, kot o tem razmišlja Julia Kristeva, ki sem jo takrat brala. Tako je zame teorija podstat, ki pa nima direktne zveze z mojo prakso, kreativni proces in njegov rezultat sta fuzija nečesa, čemur sem morala dati obliko.