V Kinu Šiška bo do 17. novembra na ogled razstava z najrazličnejšimi ilustratorskimi stili, tehnikami in motivi, ki jo je skupaj postavilo 23 domačih ter tujih avtorjev večinoma mlajše generacije, ki sooblikujejo letošnjo 9. edicijo Bienala neodvisnih. Zanimiva praksa je, da avtorji z nominacijo sami določijo njim zanimive in vznemirljive ustvarjalce, ki se bodo na Bienalu predstavili čez dve leti. Glavni cilj je perspektivnim ilustratorjem in tistim, ki se na tem področju še uveljavljajo, ponuditi prostor, v katerem lahko predstavijo kakršna koli dela. To je za umetnike tudi sicer dragocena in redka priložnost. »Sodobna ilustracija je redefinirana in vidna v različnih formah. Lahko bi rekli, da si mora vsak avtor, vsak umetnik, preden se loti kakršnega koli ustvarjalnega procesa, neko delo najprej ilustrirati. V okviru bienala so avtorji celo pozvani, da lahko delajo kaj drznega, nekaj, kar so si že dolgo želeli, pa prej niso imeli priložnosti pokazati, nekaj, kar ni po naročilu, kar v njih tli že dolgo. To avtorji cenijo. Mi se izvzemamo iz kakršne koli cenzure,« so besede Irene Silić, producentke bienala.

Babica in grammy

Eden od sodelujočih ilustratorjev letošnje edicije je Dejan Kralj, ki pa svojega dela ni ustvaril sam – njegova zamisel namreč ne bi zaživela brez spretnosti njegove babice Marije Kralj. Groteskno podobo, ki vzbuja mistično vzdušje in izvira iz motivike ljudskih umetnosti, je babica izvezla v tehniki gobelinov. »Letos bo stara 86 let in najino sodelovanje se ji zdi zanimivo. Gobelinov je v trgovinah vse manj, tisti, ki pa jih še prodajajo, so tihožitja, mucki in Marije. Ta gobelin mi toliko več pomeni, ker če bi ga jaz izvezel, bi bil čisto zanič. Ko sem najino delo nesel uokvirit, mi je tisti gospod rekel, da je zelo mojstrsko narejen, saj če pri vezenju kaj malo bolj zategneš, se to na koncu vse sešteva in pozna, babičin pa je bil čisto enakomeren. Res je mojstrica,« se nasmeji Kralj in pove, da so ilustratorji precej zanimiv krog ljudi. »Zelo smo dostopni in hkrati malo introvertirani, a če začneš pristopati do nas, dobiš polno ljubezni in odobravanja. Smo kot nikoli povsem odrasli ljudje in tega se ne bojimo pokazati. Slikamo sličice, ki jih navdušeno kažemo drug drugemu.«

Ilustratorka Žana Šuran je v svoji seriji upodobila živali s človeškimi lastnostmi ali poživaljene ljudi, kot jih imenuje sama. »Ta rdeča nit se je zgodila čisto spontano, namreč hitreje se poistovetim z živalmi kot ljudmi, saj so mi zelo blizu. Zanimivo se mi zdi kombinirati človeško telo in živalsko glavo, kar ustvarja komičen pridih. Skozi eksperimentiranje s temi podobami so se te razvile vsaka v svojo kratko zgodbo, njihov namen pa je, da gledalca razveselijo, da se morda malo nasmehne.«

Šuran si od vsega najbolj želi ilustrirati za glasbene bende. Od slovenskih bi vinilke, majice, albume in preostalo tržno blago za oboževalce najraje ustvarjala za Laibach. Mlada ustvarjalka se sicer že lahko pohvali z lepim dosežkom: »Pred kratkim sem podobo vinilne plošče ustvarila za slovenski metal bend Hei'An, katerega pesem je nominirana za grammyja.«

Profesor, velik človek

Med letošnjimi novostmi izstopa razstava In memoriam: Simon Jugovic Fink in prof. Tomaž Kržišnik. Po letos preminulem Kržišniku, znanem kot eminenci slovenskega vizualnega ustvarjanja, so poimenovali tudi priznanje, ki so ga letos prvič podelili, in sicer je priznanje šlo v roke ilustratorju in vsestranskemu umetniku Natanu Eskuju, Kržišnikovemu nekdanjemu študentu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ironično, ne najbolj zavzetemu. »Kot profesor mi ni bil ravno blizu, a kot človeka sem ga imel res rad. Bil je človek z veliko začetnico. Tudi kot ustvarjalec, bil je perfekten likovnik. Med študijem pa sva bila vseskozi na bojni nogi. On je v meni nekaj videl, a ko sem prišel na njegove korekture (vedno sem zamujal) in ko me je zagledal, je malo cinično rekel: 'O, naš genij je prišel.' To je rekel zato, ker sem bil redko na predavanjih. Ko sem mu pokazal, kaj sem naredil, je vzel tiste plakate, jih vse raztrgal (delal sem jih en teden) in nato vse tiste raztrgane dele skupaj na hitro vrgel na mizo in rekel: 'No, takole.' Potem smo šli pa skupaj dol pit v bife,« Esku smeje naslika podobo iz spominov.