Da so grafiti dejansko skrajno intriganten žanr na presečišču umetnosti, socialne angažiranosti in političnega boja z drugačnimi sredstvi, je očitno. Da so jih poznali že v starem Egiptu, je morda manj znano, da pa jih je Banksy spravil do svetovne slave, je jasno; kar seveda zastavlja logično vprašanje, ali ni ravno ta slava protislovje, ki spodnaša njihov status. Enako dvoumno je tudi samo dejstvo organiziranja razstav, seveda »neavtoriziranih«, ki grafite iztrgajo iz okolja in spreminjajo v klasične galerijske eksponate, skupaj s prodajo kopij v muzejski trgovinici; no, Banksy je tudi avtor filma, dokumentarca Izhod skozi muzejsko trgovino, zato je ta komercialna sirena, ki nas vabi v trgovino, morda celo manj huda kot tista soba na razstavi, v kateri so grafite spremenili v obupno kičasto, prelivajočo se videoinstalacijo.
Minimalna sredstva, maksimalno sporočilo
Grafitarjem je lastnih nekaj osnovnih stvari: intervencije morajo biti hitre, sporočilo pa dovolj jasno, da ga ujame naključen pasant. Temu se prilagajata tako tehnika kot skrajna redukcija likovnih sredstev za maksimalno sporočilo. Grafitu je načeloma lastna tudi osebna anonimnost, ne le zato, ker je »kracanje« po zidu prekršek, ampak ker gre za jasno gesto državljanske nepokorščine, za kritična, subverzivna sporočila, ne za klasičnega avtorja /lastnika umetniškega dela. Kar pa ne pomeni, da grafitarji nimajo osebnega, prepoznavnega sloga in svojih strastnih sledilcev ter oboževalcev. Banksy nikakor ni edini, je pa najbolj slaven, je tako rekoč mit. Obstaja pravcata subkultura oboževalcev, sledilcev, poznavalcev, zbirateljev, torej natančno tisto, proti čemur grafitarstvo načelno deluje.
Sprevračanje smislov
Tržaška razstava je, ob vseh teh dvoumjih, dobrodošlo informacijska, kronološka, s spodobnimi spremnimi besedili, ki kažejo Banksyjev razvoj, pa tudi polja njegovih »bojev«: to so predvsem vojne, politično nasilje in zlorabe, konformizem, migracije, potrošništvo. Banksyjev prvi navdih, še pred newyorškim iz 70. let, je bil situacionizem, francosko gibanje, ki je leta 1968 zagnalo pariške proteste, prve, ki so jih spremljali tudi grafiti, in sicer Asgerja Jorna. To je bil čas nastanka teorije o psihogeografiji, pa čas sprevračanja smislov, ki je porodilo slavne slogane, kot je tisti »Bodite realisti, zahtevajte nemogoče!«; zbir teh plakatov je viden tudi na razstavi.
Tudi pri Banksyju, ki se je na zidovih angleškega Bristola začel pojavljati v 90. letih, to sprevračanje smislov ni zgolj verbalno, ampak poteka z izbiro lokacij (balkon s srečno družino, narisan na podrtijo), likovno govorico (golob miru z zaščitnim jopičem, na katerem je narisana tarča, vrsta kupcev, ki kupujejo majico »Ustavimo kapitalizem«) ali predelavo ikoničnih podob: tak je primer protivojnega grafita, na katerem velika Miki Miška in klovn nasmejana vodita za roke vietnamsko deklico, ki so jo ameriški vojaki zažgali z napalmom. Lep je tudi dobri Jezus Kristus, za božička otovorjen z darili – edina resnična globalna religija je pač potrošništvo. In humor je ena temeljnih prvin vsakega dobrega revolta.
