Bienale industrijskega oblikovanja je nastal leta 1961 v odgovor mednarodni uspešnosti ljubljanskega grafičnega bienala. Prikazoval je mednarodne in domače vrhunce na področju oblikovanja unikatnih izdelkov in industrijskega oblikovanja, tako da je uspešno krmaril med oddelki za kulturo, gospodarsko zbornico in industrijo ob visokih standardih selekcije. Kljub nenehnim prizadevanjem vodstva za vzpostavitev bienala kot platforme oz. odrivne deske do trga za izvirne domače oblikovalske rešitve, mu to ni uspelo. Z razpadom prejšnje države in uničenjem južnih trgov skupaj z velikimi industrijskimi podjetji, je bienale bolj ali manj uspešno krmaril med velikimi dosežki preteklih let in sodobnimi domačimi in tujimi izdelki, dokler ni svojih mednarodnih ambicij zadovoljil z razširjenim pojmovanjem oblikovanja, ki presega oblikovalske izdelke in rešuje vsesplošne probleme mestnega prevoza, razmerja z birokracijo in trajnostnega razvoja.
Današnji bienale oblikovanja je izločil industrijo in postal eko - osveščena in sila asketska razstava, ki pa se v ničemer več ne razlikuje od drugih sodobnih umetniških razstav, denimo zadnjega arhitekturnega bienala v Benetkah, ki je reševal ekološke, socialne in politične izzive glede skupnega življenja v prihodnosti. Je že res, da smo v časih, ko nas bo draginja prisilila, da bomo bolj skromni in pazljivi do okolja, vendar večjih premikov v smeri okoljsko vzdržnega razvoja ne bo, dokler spremembe ne bodo strukturne in od zgoraj navzdol, čeprav ni veliko upanja, da bi se antiglobalizirali, in pristali na padec standarda, posebej, ker bi še več ljudi potisnil v revščino. Bienale se zato spretno odmika od političnih in ekonomskih rešitev, ki so predpogoj za koncept odrasti in prehod v trajnostne oblike življenja.
Razstava prinaša vsega po malem kot je zdaj v navadi, denimo po meri človeka prikazano Plečnikovo pot, angažirano uporabo vsestranske ajde po vzoru Almanaha, grafične prikaze o izračunih ogljičnega odtisa bienala, lokalne oblikovalce, lokalne tradicije v arhitekturi, izolacijske plošče iz lokalnih rastlin, izdelki iz lokalnih iztrebkov goveda, namigi za skromno življenje in popravilo imovine, izdelki iz naravnih in lokalnih materialov, pa nekaj praks iz tujine kot že desetletja neuresničen zeleni zid v Afriki, bambusove hiše, belo pobarvane strehe v pripekajočem New Yorku, nekaj prehransko – veganskih rešitev kot so ajdove klobase in življenje brez odpadkov, uporabo zemlje, rastlinskih materialov, gliv in iztrebkov... Vse predstavljeno skromno in do okolja prijazno, kakor gre temi razstave, z rdečo nitjo povezanih drv v obliki klopi in podstavkov za eksponate. Ta drva so v resnici degradacija lesa, saj bi namesto surovine lahko predstavili dobre rešitve iz lesa kot jih poznamo iz razstav Čar lesa ali Presežek les 2021 in 2022 v produkciji DOS-a. V času informacijske tehnologije je smešno, da skušaš biti ekološki s tem, da povabiš le lokalne oblikovalce, tudi pokritje strehe muzeja s sončnimi celicami z namenom trženja elektrike, ob tem, da imajo pod oknom Ljubljanico, se zdi nelogična. Ali predlog, da bi zbirali deževnico in splakovali svoja stranišča je simpatičen, a ne zadeva celostnih rešitev. Nekaj dobrih rešitev izstopa kot je učna delavnica za izdelovanja zidakov iz zemlje in pa filtri za čiščenje vode iz 3D tiskalnika (skupina Pjorkkala) so poceni rešitev za veliko ljudi, kljub temu, da regulativa (še) onemogoča izrabo naravnih virov.
Za osveščanje javnosti ne potrebujemo takih razstav, ki jih obiskujejo prepričani, ampak pritisk na politiko z dobrimi zgledi. Te pa najdemo v Palači Cukrarne, kjer razstavlja Center za kreativnost, ki pokaže neverjetno širok diapazon domačih oblikovalskih rešitev, zanimivo prav v duhu bienala in to s konkretnimi primeri, delujočimi v praksi, ob upoštevanju vernakularnih načel. Namesto, da bi bienale oblikovanja povezal sektor v Sloveniji, dobre prakse in oblikovalce v partnersko mrežo ter razstavil najboljše izdelke in sveže pristope, rešujejo zadeve zelene politike in predlagajo sicer pametne rešitve, ki za enkrat krat zadevajo majhen krog ljudi. S tem denarjem bi lahko podprli center za kreativnost in promovirali sektor z obstoječimi rešitvami in tako ljudem pomagali do dobrih navad z zgledi.
Bienale prispeva k okoljski zavesti in trajnostnem razvoju z domiselnimi rešitvami, a nas hkrati oropa uživanja v lepoti sodobnih oblikovalskih izdelkov tako funkcionalnih kot umetniških in prehoda od fizičnega sveta k virtualni realnosti.
