V Narodni galeriji jutri odpirajo novo razstavo. Njen naslov je Janez Potočnik (1749–1834) – Risbe iz javnih zbirk in predstavlja akademijske risbe tega poznobaročnega ljubljanskega slikarja. Risbe so vredne posebne pozornosti, ker veljajo za precej ambiciozne. Janez Potočnik se je za časa svojega življenja uveljavil predvsem kot meščanski portretist. Njegovo verjetno najbolj znano delo je upodobitev ljubljanskega veletrgovca, posestnika in mecena Michelangela Zoisa, očeta razsvetljenca Žige Zoisa. »V zgodovini naše umetnosti je Janez Potočnik vsekakor svojevrstna uganka,« pravijo v Narodni galeriji.
Nadobuden študent
Za Janezom Potočnikom je sicer ostalo malo virov, ki bi pričali o njegovem ustvarjanju in življenju. Nekje na Kranjskem se je usposobil za slikarja, nadobudnega študenta pa je potem na Dunaju verjetno poučeval (tudi) direktor Bakrorezne in risarske šole Jakob Matthias Schmutzer; vsekakor je risbe delal po njegovih predlogah, kar izpričujejo analize.
Ve se, da je imel dunajski profesor Schmutzer dva slepa otroka in zato verjetno posebno sočutje tudi do nemega slikarja. Potočnik, ki se je rodil 15. junija 1749 v fužinarski družini v Kropi, je namreč veljal za gluhonemega. O tem je sicer umetnostni zgodovinar dr. Izidor Cankar pozneje podvomil, ko je v začetku 20. stoletja proučeval, urejal in tudi objavil njegove risbe iz zbirke Narodne galerije; zbirko 37 risb je galeriji sicer podaril Simon Ogrin. Kakor koli, viri izpričujejo, da je vsaj v akademskem letu 1775/1776 obiskoval dunajsko Akademijo upodabljajočih umetnosti, na dunajski univerzi pa je pravo študiral tudi njegov mlajši brat Jožef Potočnik, ki je v tem času verjetno skrbel za brata. Slikar je po vrnitvi v Ljubljano deloval kot samostojni umetnik, skrbel je tudi za ostarelo mater in sestro. Umrl je leta 1834.
Redko razstavljen fond
Ko je izdeloval risbe, ki jih bo mogoče videti na razstavi, je bil star okoli 27 let. V Slovenskem biografskem leksikonu lahko preberemo, da ni bil diletant ali samouk, marveč sistematično izobražen: poznal je najslavnejše antične umetnike, italijanskega baročnega kiparja, slikarja in arhitekta Giana Lorenza Berninija, risal je akte v vseh mogočih stojah in legah. Rečemo torej lahko, da so mu bila znana vsa risarska sredstva in številne tehnike. Risbe hkrati pričajo, da je bila njegova umetniška vzgoja tudi precej »domačna«; antične kipe je recimo risal po reprodukcijah, najbrž bakrotiskih, ko pa je risal človeško telo, si je pomagal s tujimi risbami.
Podobno ugotavlja umetnostni zgodovinar dr. Andrej Smrekar iz Narodne galerije, ki je ob razstavi napisal obsežen katalog. Popisal je slikarjevo življenje in delo, posebej se je poglobil v njegove risbe, ki jih hranita dve javni instituciji pri nas: Narodna galerija in Narodni muzej Slovenije. Pravi, da »primerjava s predlogami kaže Potočnikovo spretnost pri kopiranju, medtem ko je bil pri risanju po živem modelu bolj negotov, kar se pozneje kaže tudi v njegovem slikarskem delu«.
Razstavljalci hkrati izpostavljajo, da je sveženj Potočnikovih akademijskih risb v naši dediščini izjemen po obsegu, ambiciji in zgodovinski pričevalnosti. Likovna dela na papirju so zaradi občutljivosti tudi manj dostopni in redko razstavljeni fondi muzejskih zbirk. Sicer pa njegova dela na papirju še naprej poglobljeno raziskujejo in jih vključujejo tudi v druge razstavne projekte, sodelujejo tudi z restavratorji. Na tokratni razstavi bo skupaj na ogled 58 risb, dve olji na platnu in en akvarel. Ogledate si jo lahko do 17. marca.
