Tihomir Pinter se je rodil 19. januarja 1938 v hrvaškem Bjelovarju. Poklicna pot in študij farmacije sta ga vodila po prestolnicah nekdanje Jugoslavije, od Ljubljane, Sarajeva in Zagreba do Beograda. Povsod je vzporedno veliko časa posvečal fotografiji, bil je aktiven član fotoklubov, redno je spremljal dogajanje na fotografskem področju, sodeloval je na skupinskih razstavah in samostojno razstavljal. Med letoma 1969 in 1981 se je redno uvrščal med deset najuspešnejših razstavljalcev v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji.

Leta 1966 je na pobudo mestnega muzeja v Sisku začel fotografirati železarske motive in tako snovati opus, ki predstavlja eno ključnih obdobij njegovega ustvarjanja. V naslednjih letih je obiskal skoraj vse železarne v nekdanji državi. Čeprav je zase pravil, da je realist, ki mu je resničnost vselej izhodišče, so ga železarski motivi vodili k abstrakciji.

Leta 1970, ko se je odločil za delo v bromatološkem laboratoriju vojaške bolnišnice v Ljubljani in se tu ustalil z družino, je začel obiskovati ateljeje znanih slovenskih likovnih umetnikov ter jih portretirati. Fotozveza Jugoslavije mu je leta 1973 namenila naslov mojstra fotografije, leta 1975 pa je prejel še naziv excellence FIAP Mednarodne zveze za fotografsko umetnost. Leta 2000 mu je Fotografska zveza Slovenije podelila nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo. Bil je tudi častni član Fotokluba Ljubljana.

Leta 1984 je začel svoje fotografije objavljati v samostojnih knjižnih monografijah. Samostojno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani je imel leta 1990. Po tem letu je tedensko portretiral književnike za Književne liste, prilogo časopisa Delo. Po upokojitvi leta 1991 se je še intenzivneje posvečal portretiranju likovnikov in literatov, od leta 1994 tudi skladateljev. Leto kasneje je začel delo nadgrajevati s studijskimi portreti tudi v lastnem fotografskem ateljeju.

V Galeriji Jakopič so leta 2017 pripravili Pinterjevo retrospektivo z naslovom Kemija podobe.