Zaradi bogatih izkušenj iz muzealstva ter mednarodnih povezav jo je ministrstvo za kulturo kot predstavnico stroke povabilo v delovno skupino za pripravo nacionalne strategije za muzeje in galerije za obdobje 2024–2028, to je nato vlada sprejela maja letos, ob mednarodnem muzejskem dnevu.

Na brežiškem gradu, kjer domuje muzej, je tudi poleti precej živahno. Kako vam uspeva?

Nismo le upravljalci muzeja in gradu, zelo smo vpeti tudi v lokalno okolje. Tri leta imamo recimo nov paviljon na grajskem dvorišču, ta je produkt koronskih časov ter prijetno poletno in tudi čez vse leto kulturno prizorišče. Muzej je namenjen skupnosti. Klasični obiskovalci pridejo, si ogledajo razstave in se morda še kdaj vrnejo ali pa ne. Ni pričakovati niti, da bo vsak Brežičan ali Posavec, to je 70.000 ljudi, vsako leto vstopil v muzej. A če pride vsaj nekaj odstotkov domačinov, smo lahko zadovoljni. Zato je dodatna ponudba, kot so koncerti pod že omenjenim paviljonom, zelo dobrodošla popestritev.

Že deset let sooblikujemo projekt Gradovi Posavja, 18. septembra bomo imeli mednarodno konferenco. Vanj je zajetih šest gradov, ki so ohranjeni in z vsebino, ter dve območji z ostanki gradov. Ne gre za gradove, kot je tisti v Pišecah, s katerim država ne ve, kaj bi, ali grad Šrajbarski turn, ki se malce prenavlja in malce ne, ali pa grad Bizeljsko, v katerem še vedno živijo prebivalci. Gre za gradove, ki smo dnevno odprti za javnost; to so grad Podsreda, grad Rajhenburg, galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici, grad Sevnica, grad Mokrice, naš grad ter ostanki gradu Svibno in Kunšperk. V tej povezavi potem še lažje nagovorimo obiskovalce.

Če grad, ostalina nekega časa, ne živi z lokalnim okoljem, ga verjetno ni smiselno vzdrževati. Ogromno gradov pri nas vendarle propada?

V Sloveniji imamo kar nekaj gradov, ki so v uporabi, vsaka regija ima vsaj dva, tri, dejstvo pa je, da imamo ogromno gradov. Muzeji smo v gradovih že od povojnih let, naš denimo od leta 1949. Ko so začeli gradove po vojni prazniti, so bili v njih prej po večini zapori, denimo v gradu Rajhenburg je bil do leta 1968 ženski zapor, ali pa socialne ustanove, kot je Hrastovec ali grad Cmurek, ki ga je zdaj naselil Muzej norosti. Tretja zgodba okrog gradov so različni prebivalci; na Bizeljskem v njem živi družina, ki niso niti najemniki niti lastniki, sicer pa je lastnik gradu ministrstvo za kulturo. Gradova Snežnik in Strmol sta edina še originalno opremljena, kar je velika sreča. Potem pa je tu še veliko gradov, ki propadajo tako ali drugače. Če govorimo o zasebnih iniciativah, žal v Sloveniji ni toliko bogatih ljudi, ki bi gradove kupili in jih vzdrževali, oziroma očitno raje investirajo v kaj drugega. Grad je bil od nekdaj luksuz, nikoli ni prinašal dobička. Če bi razlaščene družine po vojni vse nacionalizirane gradove želele nazaj, bi marsikaj tudi dobile. Ampak saj tudi te družine v glavnem niso več bogate, da bi vzdrževale gradove. Tudi po izkušnjah iz tujine funkcijo gradov vidim zgolj kot javne prostore, ki kombinirajo različne programe. Sicer pa se gradovi, tudi po svetu, zelo težko vzdržujejo sami, saj imajo na primer v Angliji podobne težave.

Grad Brežice se ponaša z najlepše poslikano baročno dvorano pri nas. Interes za ohranitev gradu je verjetno tudi zaradi nje precejšen?

Ta grad, ki ga je pred 330 leti kupil grof Attems, se res lahko ponaša z izjemno viteško dvorano. Prizadevanje, da grad postane javni prostor, izhaja prav iz tega, da je treba ohraniti dvorano. Grad, ki se razprostira na 6000 kvadratnih metrih površine, ni bil še nikoli v celoti restavriran, zato je veliko izzivov. Prenoviti je treba še del strehe, trenutno pa urejamo tri prostore po potresu na Hrvaškem pred tremi leti. Popravil se nismo mogli lotiti prej, ker nam država sanacije ni krila, to je pozneje storila šele občina. Ni šlo za konstrukcijske poškodbe, so pa popokale stene, sploh v tistem delu, ki nikoli še ni bil restavriran. In potem vsak tovornjak, ki se pelje mimo, povzroča tresljaje, omet pri tem kar odpada. Že potres leta 2015 je zahteval določene prenove, takrat smo med drugim prebelili celoten severni del gradu, nujno pa bi morali zamenjati tudi električni sistem.

Rekla bi, da je tretjina gradu urejena tako, kot mora biti. Navzven je lep in ohranjen, ne nazadnje skrbimo zanj, kolikor se da, a še marsikaj bo treba postoriti. Grad je nikoli končana zgodba. Ko sem še delala na gradu Rajhenburg, je tam ravno potekala celovita prenova. Ko se je končala, je bilo potem lažje v prostore umestiti muzejske, razstavne programe.

Kaj naj bi muzejem v praksi prinesla nova nacionalna strategija?

V nekaterih segmentih smo že tam, kjer strategija želi, da smo. Načeloma vemo, kje je naš fokus, imamo tehtne zbirke, znamo jih interpretirati in predstavljati javnosti, imamo pa primanjkljaj pri zaposlenih in tam, kjer se je treba odzivati na sodobne zahteve družbe – od komuniciranja, digitalizacije do večje vpetosti v mednarodni prostor. Ni težko pridobiti razstav iz tujine, a visokih zavarovalnin in prevozov naš financer ne omogoča. Za nas primerljiv hrvaški regionalni muzej ima štirikrat večji proračun za programe, kot je naš. Na ministrstvu poudarjajo, da so se zvišala sredstva. Res so se, ampak za plače in čedalje višje materialne stroške. Lahko bi imeli še ambicioznejše programe, ker jih zmoremo.

Ena najpomembnejših opredelitev v strategiji je zagotavljanje dostopnosti, pri tem smo že marsikaj naredili, a se da še veliko. Muzeji že dolgo nismo več kabinet čudes, temveč prostor, v katerem se na različne načine komunicira in vabi zraven še druge strokovnjake, recimo pedagoške delavce, ki ne vodijo le delavnic, temveč so zdaj vpeti v celoten proces. Pomembna je virtualna dostopnost, ki pomeni tudi digitalizacijo vsebin, a dejstvo je, da v muzej na plačo javnega uslužbenca težko zvabiš IT-strokovnjaka. Zaveza v strategiji je finančna dostopnost, ki pa je pri nas že zdaj zelo visoka – imamo zelo nizke vstopnine, veliko dni odprtih vrat, brezplačne vstopnice za invalide in brezposelne. In potem mnogi mislijo, koliko zaslužimo iz te svoje osnovne dejavnosti, pa seveda ne. Zakon, ki ga imamo glede upravljanja prostorov, je jasen: ves prihodek, če recimo oddamo dvorano ali paviljon, se vrne v proračun lastnika, države ali občine.

So cilji v strategiji finančno
preveč velikopotezni?

Strategija naj bi te težave vsaj malce uokvirila, rešila jih seveda ne bo. Šele v akcijskem načrtu bo jasno določeno, kako bomo nekaj dosegli. Pri nacionalnem programu za kulturo se nekatere stvari že premikajo, določena sredstva za prenove so zagotovljena, je pa to občutno premalo za vse slovenske muzeje. Govori se tudi o dveh regionalnih depojih za primerno hrambo muzejskih predmetov, kar zelo podpiramo. Želeli smo si sicer še bolj akcijsko naravnano strategijo, torej še konkretnejšo.

Govor je tudi o oblikovanju nacionalnega registra vseh umetnin, ki jih hranite muzeji in galerije. Ampak teh predmetov je na tisoče in tisoče.

Tak register je nujen, že nastaja, do leta 2026 naj bi bil urejen za prvih osem muzejev. Naše bogate zbirke bi lahko ustrezno digitalizirali, če bi bilo le dovolj zaposlenih. Večinoma muzeji sploh nimajo dokumentalistov, ki bi se ukvarjali samo s tem področjem in povezovali zbirke, komunicirali z različnimi kustosi in javnostmi. Pri nas bi potrebovali vsaj dva, ker je pod našim okriljem tudi arheologija, a ta je čisto posebna zgodba. Osebno menim, da je posebna zgodba zgolj zato, ker je tako določil zakon, sicer pa bi morala biti vsa dediščina obravnavana enako, ne glede na to, ali je pridobljena z izkopavanji ali pa predmete pridobivamo z donacijami, nakupi. Hrvati imajo tako: vse je nacionalno, odvisno, kdo ima pristojnosti za hrambo, ampak načeloma predmet takoj ob vpisu v inventarno knjigo nekega muzeja pripada državi. Kar je čisto v redu, kajti če se nekaj postavi kot pomemben predmet naše dediščine, je potem res vseeno, ali je iz brežiškega muzeja ali pa iz katerega drugega. Ni pomembna lokacija, pomembna je zgodba, ki jo ta predmet pripoveduje.

Kako daleč je sprejetje zakona
o muzejih?

V Skupnosti muzejev Slovenije smo prepričani, da nujno potrebujemo področni zakon, kot ga imajo knjižnice in arhivi, zato ker se vidijo velike anomalije. Tako rekoč vsak lahko registrira muzej in dejansko imamo pri nas skoraj tristo muzejev! Statistika pa kaže, da ljudje sploh ne hodijo v muzeje, ker se obiskovalce deli s številom muzejev in razstav ter razdeli na vse z registrirano dejavnostjo, ne glede na to, ali jo opravljajo ali ne. To področje se ves čas razvija, in če bomo imeli muzejski zakon in bomo določene stvari uredili, bo tudi naša javna podoba drugačna – od rabe imena do ravnanja s predmeti. Urediti je treba tudi financiranje. Med korono so imele knjižnice v zakonu jasno zapisno, kdo krije stroške izpada, medtem ko pri nas, sploh pri regionalnih in lokalnih muzejih, tega ni. V zakonu je določeno, da za javno službo stroške pooblaščenih muzejev do osemdeset odstotkov krije ministrstvo, dvajset odstotkov pa na primer občina, ustanovitelji, muzej sam … Ampak kaj je to »do 80«? Vemo, da zakonodaja ne reši problemov, ključno pa določa pogoje za delovanje in razvoj.