V Galeriji Kresija se jutri odpira razstava Slikarske samosabotaže, na kateri bo Arjan Pregl predstavil novo serijo slik z enakim naslovom. »Gre za dela, ki so nastala v zadnjem času, vendar so hkrati tudi del širše zastavljene ustvarjalne prakse, kot jo razvijam že nekaj let,« pojasnjuje umetnik. »Formalni postopek je takšen, da proces začnem z risbami, narejenimi na hitro v bloke ali skicirko, nato pa nekatere od teh bolj kot ne spontanih zarisov postopno gradim v slike večjega formata, praviloma zelo počasi, skozi dolgotrajno nanašanje barve.« Temu načinu dela (in tipu figuralike) sledi vse od cikla Podobe, ki prihajajo (2021–2022), vendar poudarja, da gre pri aktualni seriji za pomensko samostojno, sklenjeno celoto.

Izvorni navdih za cikel Slikarske samosabotaže je bil spletni mem s prikazom človeka na kolesu, ki si vtakne palico med špice in nato pade. »Ta podoba pogosto zaokroži takrat, ko denimo kakšen politik naredi kaj neumnega in se povsem diskreditira, meni pa se zdi tudi sicer zelo dobra prispodoba sodobnega trenutka, v katerem človeštvo na različne načine sabotira samo sebe.« Vendar v Preglovi obdelavi opisanega mema, naslovljeni Veliki pok (2024), palica ne povzroči le padca, temveč tudi eksplozijo barv, ki jo je mogoče videti kot začetek slikarske izjave oziroma umetniškega odziva na neko prelomnico – toda pri tem se obenem porodi vprašanje, ali je umetnost le posledica nekega dramatičnega dogodka ali pa ga lahko ne samo odraža, temveč do njega vzpostavi tudi kakšno dejavnejšo držo.

Odpiranje drugih perspektiv

Omenjena dilema je ponudila izhodišče za nastanek celotne serije. »Ob tem mi je prišel na misel film Tretji človek, v katerem lik, ki ga igra Orson Welles, reče, da je bilo trideset let, ko so Italiji vladali Borgijci, zaznamovanih z vojno, pomori in prelivanjem krvi, vendar je to obdobje svetu dalo tudi Michelangela, Leonarda in renesanso, Švica pa je imela 500 let demokracije in miru, a smo od njih dobili le uro s kukavico,« se spominja Pregl. »Izhajam torej iz današnjega stanja sveta, v katerem si človeštvo samo zadaja nesmiselne udarce, pri tem pa se sprašujem, kakšno je tu mesto oziroma vloga umetnosti. In nikakor ne trdim, da mi je odgovor povsem jasen – ali da je enoznačen.«

Kritičen premislek družbe je, podobno kot humor, prepoznavna sestavina Preglovega dela, toda kot pripominja, ga zanima predvsem večplastnost pogleda na vsakokratno tematiko – pri čemer je humor samo ena od mogočih poti, kako se tem pomenskim vozlom približati. »Osebno menim, da se vsaka umetnost tako ali drugače odziva na čas, v katerem nastaja, a to še ne pomeni, da ponuja neposredno izjavo oziroma sodbo o svetu okrog nje – in tudi ne, da bo s tako izjavo razrešila kakšen antagonizem. Lahko pa ponudi možnost refleksije in drugačnega pogleda, s katerim nato na družbo morda vpliva vsaj posredno,« razmišlja. »Skratka, na svojo umetnost ne gledam kot na nekakšne napotke za pravilno ravnanje, je pa res, da se dogaja na različnih presečiščih, kjer lahko dogajanje v družbi osvetli z manj običajne perspektive.« V tej luči je mogoče naslov cikla razumeti kot ironičen komentar tiste umetnosti, ki si zastavlja naloge, kakršne presegajo njene okvire – in jih zato tudi ne more izpolniti.

Ko naslov preobrne pomen

Tudi sicer so naslovi pomembna plast njegovih del oziroma serij. »Besedna razsežnost mi veliko pomeni, zgodilo se je tudi, da sem celotne cikle izpeljal iz določene besedne zveze. Tako je na primer cikel 299 kosmatih izhajal iz fraze 'tristo kosmatih' in sem zanj v resnici narisal 299 risb. Spet drugič pa sliko končam in šele nato pride na vrsto naslov, ki delo zaključi.« V novi seriji je tako slika, na kateri oseba, ki je videti kakor zapornik, sredi pustinje koplje mavrice. »Najprej sem si zamislil različne mavrice, nato pa sem se odločil, da bom temu, ki koplje, nadel črno-belo črtasto uniformo, saj se mi je ob barvah mavrice to zdel zanimiv vizualni zasuk,« razlaga. »In šele na koncu sem se odločil, da dam sliki naslov Studio. Kar znova prinese pomenski obrat – sprva se zdi, da poskuša nekdo izkopati zaklad ali morda pot na svobodo, a se z naslovom vzpostavi čisto nov kontekst, pri čemer lahko protagonista slike na primer razumemo tudi kot umetnika, ujetega v neko puščobno, beckettovsko okolje, ki se trudi, da bi se dokopal do resnice ... umetnosti.«

Nekatere slike, kot sta Feniks ali Jurka, so parafraze znanih motivov iz zgodovine umetnosti, a so postavljene v posodobljen kontekst ter hkrati na tak ali drugačen način preobrnjene, s čimer se izmikajo enoznačnosti, namesto jasno razločnega stališča v ozadju pa ponujajo predvsem premislek o naravi umetniške izjave skozi čas. Razstavo dopolnjuje serija petih jedkanic Slon v sobi, na katerih je na več načinov obdelal isti motiv iz naslova – pri tem je metaforično figuro za očitno težavo, o kateri iz teh ali onih razlogov ne želimo spregovoriti, upodobil povsem neposredno. »Vedno obstaja neka izrazito žgoča družbena tema, na katero se umetnost tako ali drugače odziva, pa čeprav tako, da jo ignorira,« meni Pregl. »Tudi te jedkanice se zato dotikajo vprašanja o vlogi umetnosti, saj že same po sebi govorijo o ključnih stvareh, ki jih ne zmoremo nasloviti, četudi niso na glas imenovane – ali povedano drugače, morda bo kdo na njih res videl le slona, morda pa se bo kdo ob njih vprašal tudi, kaj je v današnjem času ta slon v sobi, o katerem bi morala teči beseda. In ali je sploh naloga umetnosti, da se ukvarja s tem?«