Na stropu je zvita smrtonosna žica s pripisom avtorja, da radodarnim odreže in podari Erjavčevo EU-Nato sekajočo žico. Delo z naslovom Žicanje (2015) je značilni duhovni portret Marka Breclja (1951–2022): sarkastičen, uporniški in družbenokritičen ter usmerjen proti konkretnim političnim klečeplazcem. Ob tem pa je umetnik še besedno inventiven in z duhovitim nabojem značilni udarnik, ki zavzema javna mesta. Praviloma sledi svoji obliki »mehkega terorizma«, kar pomeni še nadgradnjo z rokovsko-kabaretsko intervencijo v celoviti akciji s ciljem predrugačiti družbena razmerja moči in vrniti ljudem moč odločanja. In tega duha koprska razstava spusti iz svetilke.
Brecelj, ki ga nekateri imenujejo tudi Brencelj, je bil stalni trn v peti koprskim županom. Z javnimi izvedbami v obliki procesij, likovne opreme in preprostih nagajivih, a nikoli žaljivih akcij jim je sledil na vsakem koraku in kritiziral njihove neumne poteze ter trošenje davkoplačevalskega denarja. Zavzel je Mladinski kulturni center v Kopru in ga vodil v duhu prevratništva generacije '68. Vse do travmatične deložacije, ki je posledično omogočila pospravljanje njegovih arhivov, kar je vidno iz razstav v zadnjih letih (galerija Vžigalica, 2022).
Tudi koprska razstava je mešanica arhivskega gradiva in muzejske postavitve brez interpretacije, zato se kmalu zgubi začetni naboj, ki ga obljublja preddverje. Predstavlja namreč izsek iz njegovega delovanja na Obali ob nekaj novih dejstvih, kot sta družinsko ozadje in glasbena pot. Rdeča nit razstave ni posebno posrečena. Listki z napisi Utovor & Iztovor iz MKC Koper, kažejo na ne prav razumljive in ponavljajoče se napotke Breclja o tem, kaj vse gre v center in kaj ven, materialnega ali duhovnega, kar bi v premišljeni postavitvi lahko močneje delovalo kot metafora vsakršne (kontra)kulturne izmenjave, torej prekvašenja nekega dogodka. Najboljši del razstave je predstavitev ozadja, ki ga je formiralo. Svetovljanstvo spričo očeta Štajerca, ki je v duhu politike neuvrščenih odšel službovat kot učitelj v Zaire. Oče je preizkusil več sistemov, od Avstro-Ogrske do SHS, vendar je še najbolj verjel socializmu – družbeni ureditvi, ki je edina človeku naklonjena ureditev. Morda bi lahko kaj več od slike povedali o materi Bosanki, ki ga je verjetno »cepila« s humorjem in značilno igrivostjo. V duhu staršev je Marko vstopal tudi v slovenske šole z duom »javna dva« in dvigoval kritično zavest mladine skozi pripoved o uporništvu rok glasbe ter izvedbe svojih skladb, izmed katerih zaseda osrednje mesto »Stonsi spoznajo moje stare starše«. Pohvalen je tudi del razstave, posvečen glasbenemu ustvarjanju – tam so LP-ji, kot je Coctail, ki je nastal v sodelovanju z velikim skladateljem in prijateljem Bojanom Adamičem. V nekrologu izvemo nekaj o promocijski vlogi in širini večplastnega skladatelja. V zadnjem delu pa razstava povsem popusti – plakati za koncerte so udarni, a jih je preveč, in nič ne izvemo, koga predstavljajo kiparski portreti. Klobuk v vitrini in napisan nabor pesmi delujeta pretenciozno.
Kljub tem spodrsljajem je razstava simpatična in njeno vlogo vidim v bujenju levičarjev iz melanholije in mrtvila, saj navdihuje s kulturo odpora – proti imperializmu, klerikalizmu, nacionalizmu, fašizmu, stalinizmu in kapitalizmu. Od Matije Gubca do Marka Breclja in Svetlane Makarovič. Predstavlja pristno jugoslovansko nasledstvo. Zbuja občutek, da se da nekaj narediti, čeravno ni nobenega haska. Žalostno je, da Brecelj nima nasledstva, kljub temu da je stalno deloval med mladimi. Zato bi si ta razstava zaslužila stalno postavitev v Kopru, kjer bi se tako etika in estetika upora prenašali na neke druge generacije.
