Zbirka Kroples kaže, da je trg umetnin zvenečih imen slovenskega slikarstva bolj živ, kot si mislimo. Nastajala je od osamosvojitve naprej in danes dopolnjuje stalno postavitev tako v Narodni kot v Moderni galeriji. Zato pozdravljamo tovrstne zbiratelje, ki se zavedajo pomena stroke in prepustijo razstavo osrednji javni instituciji ter njenim izurjenim kustosom. To je zbirka, ki sledi kanonu slovenskega pretežno realističnega slikarstva in kiparstva. Mnogo umetnin na tej razstavi še nikdar ni bilo predstavljenih ali razstavljenih v javnosti, številne so sploh prvič objavljene v kakršnikoli publikaciji. Na ogled je 66 umetnin, nastalih v razponu 150 let, torej od časa meščanskega bidermajerja in obeh krajinarjev Marka Pernharta ter Antona Karingerja in vse do najmlajše slikarke na razstavi, Metke Krašovec. Zbirka priča o življenjski strasti, zavedanju in predanosti likovni umetnosti ter pomenu za gradnjo nacionalne identitete. Vsega tega se seveda zaveda njen ustanovitelj, Stane Kropušek, direktor podjetja Kroples, ki je lahko ponosen na odličen katalog, restavracijo slik, zgledno postavitev ter organizacijo razstave. Sledi ozaveščenemu delu starejše generacije slovenskih podjetnikov, ki osmislijo svoje življenje tako, da vlagajo v (slovenske) zbirke in sodelujejo z ustanovami državnega pomena. V javno-zasebnem partnerstvu »graščak« Kropušek vrača tudi staro grajsko arhitekturo v prvotno stanje. Čeprav so v zbirki Kroples sama zveneča imena in je verjetno že podvojila vložen denar, to ni edini motiv podjetnika, ampak gre predvsem za zbirateljsko strast in uživanje v pogledu na te umetnine. In srečno zavedanje, da nam ta dediščina vsem pripada. Razstava je všečna in vredna ogleda. Vodja projekta Alenka Simončič je povezala razstavo skozi zanimive sklope. V prvem so poznoromantične gorske pokrajine edine Neslovenke na razstavi, Berte Zois Moro. Njen stric je bil mecen našega Marka Pernharta, slikarja obsežnih panoramskih pogledov. Seveda bi bilo zanimivo videti industrijske obrate, ki jih je slikal, a nič zato, saj je na ogled čudovito Zaledenelo jezero po vzoru nizozemskih slikarjev 17. stoletja. Upodobitve Triglava obeh slikarjev (tudi Antona Karingerja) so epski simboli naše dežele in ponos ljudi, ki živimo pod njim. Razstava preseneti z zgodnjo portretno študijo mame Ivane Kobilice, z močno osvetljenim obrazom in lesketajočimi se očmi. Etnografski motivi so zabeleženi v delu vesnanov: Maksima Gasparija, Gvidona Birolle in Hinka Smrekarja. Modernizem uvede izjemen Tone Kralj z Godcem, medtem ko v bližini navdušuje Dolinarjev Moški akt, ki kljub majhnemu formatu deluje monumentalno. Lepe in usodne ženske so pogost motiv v delih slovenskih modernistov, vendar izstopa Jakopičeva Pri klavirju, saj slikarju uspe vdihniti v impresijo tudi občutje glasbene atmosfere. Razvoj novejše slovenske umetnosti med drugim zastopajo redko videna dela iz zgodnejšega obdobja Zorana Mušiča v različnih sklopih na razstavi. Navdušuje njegova podoba Ljubljane z Valvazorjevim spomenikom in izjemno Tihožitje z jabolki, ki je nova stopnja Cezannovih jabolk. Odlično je tudi barvno tihožitje z lubenico in breskvami Nikolaja Omerze, ker kombinira različne izraze. In potem so tu redko videna tihožitja, narejena z lopatico poznega Gojmirja Antona Kosa, ki se je prav tako na svoj način približal velikemu Cezzanu. Nepozaben je še čuten relief Ples v maju Frančiška Smerduja, s klasično zasnovanimi ženskami figurami. Tam je tudi zgodnji Marij Preglej s čudovitimi Osojami, kjer je že položil temelje za kubistično razgradnjo motiva. In kaj reči o slovenskem Rembrandtu – Gabrielu Stupici in Brusilcu nožev? Mala mojstrovina. Sicer je na razstavi komaj kakšna umetnina, nastala po drugi svetovni vojni, kar kaže na podedovano časovno zmedo v razstavljanju modernizma, glede na drugo osrednjo institucijo: Moderno galerijo. Razstava se začne in konča s slikarko, kar je na videz rahla intervencija v kanon, ki pa bo sprožila nove popravke.

V času, ko se nacionalna identiteta krepi le ob športu, je avtonomna meščanska umetnost, ki razglaša predvsem kult umetnika, ob tem pa tudi večkrat neplačanega dela, tista likovna zvrst, ki lahko pri nekem delu populacije sooblikuje slovensko kulturno identiteto. Razstava je prav zato tudi pričakovana: tematsko, motivno in kronološko potrjuje kanon, je všečna in informativna za širok krog ljudi. Predvsem pa kaže lepe in prvič videne umetnine, ki bodo navdušile sleherni okus. Za ostale in mlajše bo treba okrepiti izobraževanje ter obiskovanje galerij.