Na letošnjem sejmu Art Basel, ki je potekal med 13. in 16. junijem, je bilo zaznati upad obiska ameriških zbiralcev, v primerjavi z letom prej je bilo manj tudi obiskovalcev iz azijskih dežel (Kitajske, Japonske, Tajvana, Singapurja in Južne Koreje), povečalo pa se je število galerij z Daljnega vzhoda. Distinktivni znak baselskega sejma seveda ostaja soočanje velikih imen iz zgodovine umetnosti in umetnikov iz generacije, ki si šele utira pot na mednarodno prizorišče, med poznavalce in zbiralce sodobnih likovnih del. A ne samo med umetniki, tudi med kupci njihovih stvaritev je opazna menjava generacij, mlajši umetnostni navdušenci so radovedni, želijo se povezovati in mrežiti ter predvsem uživati ob svojih odkritjih. Ne le sejmišče, vse mesto utripa z umetniškimi dogodki, predstavitvami, družabnimi srečevanji in alternativnimi projekti na prostem, ki so mišljeni kot alternativa elitni oziroma elitistični zasnovi osrednje prireditve. Nova direktorica sejma Maike Cruse, ki je položaj prevzela lani poleti (prej je vodila sejma Berlin Contemporary in Art Berlin ter deset let koordinirala uveljavljeni Art Weekend Berlin), se zaveda, da mora biti tudi sejemska scena agilna in inovativna, zato izpostavlja raznolikost in sočasnost ter prostorsko razširjenost umetniških diskurzov. Po zadnjih podatkih je v svetu evidentiranih kar 359 večjih in manjših umetnostnih sejmov, ki seveda ne morejo vedno biti vsi uspešni in ponujati izjemno kvalitetnih umetnin.
Nove galerije iz Azije in Afrike
Tokratni Art Basel poudarja svojo geografsko vključujočnost, saj ob prevladujočih razstavljalcih iz Evrope in Severne Amerike odpira vrata tudi galerijam iz drugih regij, ki jih je bilo lani 33, letos pa že 41. Med prišleki je šest galerij iz Azije, recimo ROH Projects iz Džakarte, Tina Keng Gallery iz Tajpeja kot prva tajvanska udeleženka, iz Afrike pa Oh Gallery, ki je predstavila senegalskega umetnika Viyéja Dibo, v sekciji Statements pa je bil predstavljen sudanski umetnik Ahmed Umar, tudi udeleženec letošnjega beneškega bienala. Ob dejstvu, da se vse draži, galerije pa zato, ker vložijo veliko sredstev v razstavljanje na sejmih, pričakujejo, da bodo obravnavane resno. Tega se zavedajo tudi resni, razgledani zbiralci, ki znajo odkriti (in kupiti) pomembno, visokokvalitetno likovno delo. Kot je povedala Sylvia Kouvali, ki ima galeriji v Londonu in Pireju, poznavalci umetnostnega trga dobro vedo, kje bodo dobili reprezentančno umetnino za svoje zbirke. In to je bilo očitno tudi na letošnjem sejmu Art Basel, kjer je bilo kljub zloveščim napovedim za spodobne zneske prodanih kar precej izstopajočih slik, skulptur, grafik in drugih stvaritev širši javnosti bolj ali manj znanih ustvarjalcev.
Kljub vsemu podaje
v visokih zneskih
Med galerijami, ki zastopajo zveneča imena (tako imenovane blue chip galleries), je – še preden so sejem odprli za vse obiskovalce – posebno pozornost pritegnil David Zwirner, ki je sliko ameriške umetnice Joan Mitchell Sončnice (Sunflowers), nastalo v letih 1990–1991, prodal za 20 milijonov dolarjev. S prav tako uspešnimi prodajami za visoke zneske so se lahko pohvalili pri galeriji Hauser & Wirth, kjer so, na primer, za delo Arshila Gorkega Brez naslova (Untitled) iz let 1945–47 dobili 16 milijonov, za Nebo z mesečino (Sky with Moon) Georgie O'Keeffe, naslikano leta 1966, pa 13,5 milijona, medtem ko je Drevo snežink (Snowflake Tree) kiparja Alexandra Calderja iz leta 1960 doseglo 12 milijonov. Umetnin, za katere so kupci odšteli po nekaj milijonov, je bilo pri Hauser & Wirth še več (s podpisi Philipa Gustona, Agnes Martin, Francisa Picabie, Louise Bourgeois, Marka Bradforda, Cindy Sherman ...). Thaddaeus Ropac je sicer večino del iz svoje ponudbe prodal za manj kot milijon, z izjemo ROCI MEXICO Roberta Rauschenberga iz leta 1985 (3,85 milijona dolarjev) in Dresdenskih žensk (Dresdner Frauen) Georga Baselitza, ki so nastajale od leta 1990 do 2023, za okrogel milijon evrov.
Z visokimi cenami je bila uspešna tudi galerija Almine Rech, ki je za sliko Toma Wesselmanna Man Ray na plesu (Man Ray at the Dance, 2004) iztržila tri milijone dolarjev, za delo Sergea Poliakoffa pa 700.000 evrov. Bruseljski galerist Xavier Hufkens se je pohvalil, da je prodal skulpturo Donalda Judda za 1,45 milijona dolarjev, skulpturo Louise Bourgeois za 1,2 milijona, njen gvaš pa za 175.000 dolarjev. Tudi številni drugi galeristi so iztržili za več del različnih avtorjev zneske, ki so presegli milijonsko mejo (Gladstone za Janisa Kunelisa 2,5 milijona, Levy Gorvy Dayan za Lucia Fontano iz leta 1955 4,2 milijona, Tornabuoni za Giorgia de Chirica 1,6 milijona itd.), še več umetnin pa je bilo prodanih za šestmestne zneske.
Čeprav je bilo tudi v osrednji postavitvi na baselskem sejmišču mogoče dobiti kakovostne umetnine za le nekaj tisočakov, so tisti s tanjšimi denarnicami lahko našli marsikaj za zadovoljitev svojih zbirateljskih strasti na satelitskih sejmih, kot sta Liste in Volta, ki sta potekala vzporedno, namenjena pa sta predvsem mlajšim galerijam in še ne uveljavljenim umetnikom, hkrati pa sta za marsikaterega entuziasta predprostor morebitnega kasnejšega vstopa na elitni Art Basel. Pozoren gledalec bo morda prav na sejmih Liste in Volta prepoznal, v katero smer bodo šla umetnostna stremljenja v bližnji prihodnosti.
