Filmi imajo naslov Neverjetne dogodivščine slovenskega jezika, nastali pa so na pobudo raziskovalcev jezika na omenjenem inštitutu in pod režijsko taktirko Kaye Tokuhisa, da bi gledalcem na zabaven in sproščen način približali jezikovne priročnike in razširili zavest o številnih dragocenostih, ki jih ti nudijo govorkam in govorcem. »Vsak del zaključijo utrinki s snemanja, ki nam naslikajo različne možnosti uporabe jezikovnih priročnikov v vsakdanjem življenju. Kratki filmi ne skrivajo svojega zgleda, neskladja med sliko in govorom, ki ga je v tem žanru proslavil Leteči cirkus Monthyja Pythona. Njihov namen pa je s pomočjo smeha in dobre volje podati sporočilo, da so jezikovne informacije danes zlahka dostopne prav vsakomur izmed nas,« so zapisali pri ZRC SAZU. V filmih so nastopili igralci Mirjam Korbar, Branko Završan, Diana Kolenc in Jure Rajšp.

Jezik je vzgoja srca

Filmi o jeziku so nov pristop k jezikovnemu izobraževanju. »Kot pedagoginja sem bila soočena zlasti z vprašanjem, kako uporabnike naučiti sistema in prožne stabilnosti jezika, čemur sta sledila test in ocenjevanje jezikovnega znanja,« je v pogovoru po premieri filma dejala dr. Nataša Gliha Komac. »Na drugi strani, ko pa prideš kot raziskovalec na inštitut, se ti perspektiva obrne. Izhajati začneš iz pregledovanja gradiva, pri čemer imaš veliko več možnosti interpretacije in različnih rešitev. Potem smo pri tretjem koraku, s katerim se jezikoslovci soočamo pri svojem delu, to je priprava jezikovnih priročnikov, ki bodo na eni strani sledili tradiciji, ohranjali možnost prenašanja jezika na druge generacije, na drugi pa moramo seveda spremljati tudi dogajanje v jeziku samem in zaznavati spremembe, ki se v njem dogajajo.«

Sploh v filmskih vodah zna biti voda še precej motna, saj se slovenski filmarji zavedajo jezikovnih ovir, predvsem v pogovornem jeziku. Filmar Metod Pevec, ki na akademiji uči dva scenaristična predmeta, je prepričan, da bi morali pogovorni jezik osvojiti že v času šolanja nasploh, saj ima svoje zakonitosti, sestavo, ritem. Kamera ne mara knjižne dikcije, saj ta izpade neavtentično. A kljub temu, da štirje filmi o dogodivščinah naše materinščine temeljijo na dialogih in strokovnih jezikovnih razlagah, besednih igrah, so igralci opravili odlično delo. S svežino in primerno mero humorja zlahka ne izpustijo gledalčeve pozornosti. »S spoštovanjem in razvijanjem odnosa do jezika ugotovim, da ta jezik zmore fantastične stvari, da ima v sebi nekaj, česar sploh nisem pričakoval. Preseneti me s svojo neverjetno natančnostjo, da samo ostrmim,« meni Pevec. Spominja se, kako so s študenti nekoč na akademiji iskali primeren prevod za filmski izraz logline, ki pomeni v enem stavku izraženo bistvo zgodbe filma. Filmska terminologija tudi sicer ni znana po slovenskih prevodih. Oglasila se je neka poljska študentka in rekla: »Kaj pa morda srž filma?« Nakar je profesor odgovoril: »Kakšna beseda! A smo jo pozabili? Saj to je točno to. V takih trenutkih sem ponosen na svoj jezik.« Pri tem je še dodal: »Mislim, da je jezik zelo pomembna identiteta. Na neki način je jezik tudi vzgoja srca.«