»Moja generacija lahko samo še piše spomine,« je leta 2011 odgovoril na vprašanje v intervjuju v Dnevniku, ali je njegova generacija rekla končno besedo. Kajti je že res, da je bil Veno Taufer pesnik, dramatik in prevajalec, a v prvi vrsti je bil intelektualec, ki je s svojimi mislimi in dejanji osmislil družbeno dogajanje v najbolj burnih letih slovenske zgodovine. V drugi polovici 80. let minulega stoletja je bil kot tajnik DSP soudeležen v prizadevanjih za osamosvojitev Slovenije. Bil je soustanovitelj Slovenske demokratične zveze in leta 1989 soavtor Majniške deklaracije. Sodeloval je pri pisanju Pisateljske ustave, s katero so bili postavljeni temelji za slovensko ustavo iz leta 1991. A to ga ni oviralo, da ne bi ob 20. obletnici osamosvojitve opozoril, da »ta zgodba ne sme postati mit. To je živa zgodba, ki še zmeraj teče. Sodim, da smo doživeli, kar smo hoteli, vendar je država sama na sebi silovito odvisna od participacije ljudi, svobodnih posameznikov. Od tod to naše trenutno razočaranje, skoraj šok. Šok ob spoznanju, da so ob aktu osamosvojitve začele razpadati tiste vrednote, ki smo jih postavljali v ospredje.« Kot glavnega krivca za propad vrednot je tedaj omenil stranke, ki da so »egoistične in narcisoidne. Državljansko, državniško nezrele. Na plano so prišli grabež in slepota za druge. Še več, sovraštvo do drugih, naravnost penasto sovraštvo.« V duhu svojega prepričanja, da sovraštvu in nestrpnosti ni mesta v družbi, je bil leta 2013 tudi pobudnik izključitve Janeza Janše iz Slovenskega centra Pen, češ da njegov javni diskurz ni več s skladu z duhom temeljna listine mednarodnega Pena.
Toda kljub družbeni angažiranosti, je bil Veno Taufer vendarle literat. Pesmi je začel objavljati sredi 50. let preteklega stoletja, svojo prvo pesniško zbirko – od skupno trinajstih - je izdal leta 1958 v samozaložbi. Kot je dejal, je tudi v dobi računalnikov pesmi vedno pisal na roko, prepričan, da ima »roka tisto intimnost, neposrednost.« Leta 1960 je diplomiral Na ljubljanski Filozofski fakulteti iz svetovne književnosti. Leta 1960 je v Perspektivah objavil prevod Puste dežele T.S. Eliota in s tem vplival na celotno generacijo slovenskih pesnikov, ki so se navdušili za modernizem. Ker je »prevajal le pesnike, ki so mu bili všeč«, je kasneje prevedel še Ezra Pounda. In mnogo drugih, ne le v iz angleščine, temveč tudi iz srbščine in hravščine. Po vrnitvi iz Londona, kjer je od leta 1960 do 1966 delal kot napovedovalec v slovenski redakciji radia BBC, je delal v kulturni redakciji RTV Slovenija. Pisal je knjižne, predvsem pa gledališke ocene, urejal literarne in knjižne oddaje. Bil je literarni urednik Revije 57, član uredniškega odbora Perspektiv, upravnik eksperimentalnega Odra 57. Leta 1986 je zasnoval literarni festival Vilenica ter ga vodil do 1998.
Kot ena osrednjih osebnosti slovenske literature 20. stoletja je prejel Sovretovo in Jenkovo nagrado, Prešernovo nagrado za pesniški opus, zlati red za zasluge RS in Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Kljub temu, da je vse življenje posvetil kulturi, pa je bil v svoji nenehni ostri družbeni kritiki prepričan, da je ravno kultura tisto, kar Slovencem najbolj manjka: »Kulturni so posamezniki, nekateri so res gospodje, res gospe, drugi so pa navadni hlapčki ali pa kaj vem, pretepači.«
