Letos mineva stota obletnica rojstva pesnika Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), rojenega v Šoštanju pri Velenju, čigar stihi so se za vedno vtisnili v narodovo zavest. V Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) so v njegovo čast pripravili razstavo z naslovom Čas življenja in čas smrti, na katerega pomenljivo nakazujeta tudi dva razstavljena artefakta: stenska ura, na katero je Kajuh pogledal zadnjič pred smrtjo, ter zapestna urica, ki so jo našli, ko je pesnik že podlegel strelom Slovenca v nacistični uniformi. Razstava, ki si jo je mogoče ogledati do 6. maja prihodnje leto, s fotografijami, rokopisi in osebnimi predmeti celovito zaokrožuje življenje tega romantičnega pesnika, polnega idealov in prepričanj, ki se je kljub mladosti uvrstil med večne klasike slovenske literature.

Upornik evropske veličine

»Kajuh je bil v zadnjih letih dokaj zapostavljen,« je prepričan dolgoletni direktor Knjižnice Velenje Vlado Vrbič, sicer izjemen poznavalec pesnikovega življenja in dela, ki je aktualno razstavo zasnoval skupaj z vodjo rokopisne zbirke v NUK Marjanom Rupertom. Obe omenjeni instituciji hranita večino razstavljenih delov Kajuhove zbirke. Razmišljanje o tem, da bi bilo dobro znova osvetliti življenje partizanskega pesnika, se mu je porodilo že pred dvema letoma, rezultat pa je največja razstava o Kajuhu v zadnjih petdesetih letih.

»S to razstavo smo želeli Kajuha umestiti tja, kamor sodi – med klasike slovenske literature. Tako da v prihodnje nobena politika ne bo več v dvomih, ali ga častiti ali ne. Kajti Kajuh ne pripada ne levim ne desnim, ne pripada samo Šoštanju in ne zgolj Sloveniji, ampak je pesnik upora evropskega formata,« meni Vrbič. Da bi obiskovalcem približali avtentičnost kratkega življenja in turbulentnih časov, v katerih je Kajuh živel, so na ogled različna pisma, izstopajo predvsem tista ljubezenska, ki si jih je pisal s svojima dvema velikima ljubeznima, pa prvi osnutki njegovih pesmi, fotografije, dokumenti, predmeti in drobnarije, kot sta torba ali pero še iz časa, ko je obiskoval celjsko gimnazijo (iz katere so Kajuha zaradi političnega aktivizma izključili), ali pa prva lesena miza, za katero je začel mladi umetnik pisati prve obrise nečesa, kar bo nekoč velika poezija.

Poglobljen sprehod

Razstava je razdeljena na poglavja in zasnovana kot sprehod skozi štiri letne čase, saj nas postavitev vodi od otroštva in rane mladosti do življenja v Ljubljani, pridružitve partizanom in nazadnje smrti, ki se je prikradla pri njegovih 22 letih. Na razstavi so omenjeni tudi pesnikovi prijatelji, spoznamo lahko, s kakšnimi ljudmi se je družil, kaj o njih priča zgodovina, in tudi, kdo so bili literarni vzorniki, ki so Kajuha izoblikovali, od Ivana Cankarja, Toneta Seliškarja in Mileta Klopčiča do Vladimirja Majakovskega in Srečka Kosovela. Znani so Kajuhovi verzi, ki jih je objavil tudi ilegalno, pod psevdonimom, in so se številnim vtisnili v spomin kot brezčasna lepota v svetu, hrepenečem po hrabrih, pokončnih junakih. »Zdaj veter raznaša besede njegove, prisluhni natanko, da slišiš glasove: Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!«

Poti, ki iščejo lepe zgodbe, bodo tako do maja med drugim vodile v NUK; vlada je leto 2023 tudi sicer razglasila za Kajuhovo leto. Velika priljubljenost Kajuhovih pesnitev se je pokazala že tik po njegovi smrti leta 1944, ko je bilo jasno, da je slovenska književnost dobila še eno dragoceno ime, ki se ga v NUK trudijo ohraniti kot hvalnico pogumu, prijateljstvu in navsezadnje – ljubezni.