Slovenski šolski sistem čakajo velike in raznovrstne spremembe. Pripravljajo se strategije, zakonske spremembe, prenove predmetnikov in učnih načrtov. Predlog spremembe zakona o osnovni šoli prinaša začetek poučevanja tujega jezika v prvem razredu in začetek rednega poučevanja drugega tujega jezika v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Predlagatelji zakona uvodoma pojasnjujejo: »Ponudba možnosti učenja tujega jezika v razširjenem programu sledi Priporočilom Sveta Evrope o celostnem pristopu k poučevanju in učenju jezikov, ki članice Evropske unije pozivajo k izboljšanju jezikovnih kompetenc posameznika ter Priporočilom Sveta Evrope o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje. Tako bomo skozi vzgojno-izobraževalni proces vzgajali in spodbujali večjezičnost.«

Pustimo ob strani, ali gre res za priporočila Sveta Evrope ali za priporočila Sveta Evropske unije (in zdi se, da so to zadnje; na spletišču Sveta Evropske unije jasno svarijo pred zamenjavo s Svetom Evrope. Pomota ni naključna, Svet Evrope s sedežem v Strasbourgu ima pravzaprav bogatejšo zgodovino spodbujanja in omogočanja večjezičnosti kakor ustanove Evropske unije).

Torej, vzgajali in spodbujali bomo večjezičnost. Ali ne počnemo tega že dolgo – saj v večjezičnosti že dolgo živimo? Le da v zelo različnih oblikah. Zgodovinska razlika je že ta, kdo smo »mi«. Slovenci in Slovenke? Državljanke in državljani Republike Slovenije? Vsi prebivalci in prebivalke Slovenije? Včasih se (skoraj) ni dalo brez nemščine. Nato se (skoraj) ni dalo brez srbohrvaščine. Danes se (skoraj) ne da brez angleščine. Učili smo se latinščino. Nemščino. Francoščino. Srbohrvaščino (a v šoli bolj malo). Ruščino (množično le zelo kratek čas). Učili smo se angleščino. Nekateri se niso učili nobenega tujega jezika. Še več se jih je, a nobenega naučilo.

Ko se v evropskih in slovenskih dokumentih opredeljuje in spodbuja večjezičnost, se s tem misli predvsem učenje in znanje več jezikov. Ki da prinaša vrsto razvojnih, spoznavnih, socialnih, poklicnih, kariernih, kulturnih in drugih prednosti. Bolj malo pa se govori in piše o upravljanju večjezične komunikacije, kar je običajno zelo težavna dejavnost. No, spodbujanje učenja in znanja (čim) več jezikov pravzaprav temelji na preprostem prepričanju, da bodo ljudje z znanjem več jezikov v sporazumevalnem stiku pač laže našli skupni jezik in torej glede tega ne bo prehudih težav.

Po drugi strani pa je Slovenija (in v tem je zelo evropska, saj je bilo tako marsikje po stari celini) nastala na podlagi drugega zelo preprostega prepričanja in iz tega izhajajočih dejanj: da je primerno, pravično in zveličavno živeti vse zasebno, javno, poklicno in uradno življenje samo v enem, svojem, maternem jeziku. Ljudem tako sploh ni treba iskati skupnega jezika, saj jih je ta že našel ob rojstvu. Tako živijo v razumevanju, slogi in blaginji. Veliki večini se zato niti ni treba naučiti drugih jezikov.

Seveda je bilo treba zato skupni jezik, pri nas slovenščino, postopoma urediti, kultivirati, obogatiti, zbrusiti, zloščiti. V taki knjižni slovenščini smo vsi ljudje enaki, le nekateri so bolj enaki. Ti so sol in cvet narodnega jezika, ti ga poganjajo vse dlje in vse više, drugi pa jim z občudovanjem in posnemanjem sledijo, kot pač zmorejo in znajo. Tako je bilo v časih, ko slovenščina sploh še ni bila šolski učni jezik ali pa je bila to le čisto na začetku šolske vertikale, in takrat je bilo to razumljivo. A nekako se je taka predstava obdržala tudi kasneje, vse do danes. Še vedno se namreč zdi, da odrasli ljudje kljub temu, da so se šolali v slovenščini vsaj osem oz. devet let (osnovna šola) ali enajst do trinajst (srednja šola) ali od petnajst do osemnajst (višja in visoka šola) ali celo več – in kljub temu, da je bila slovenščina razen na najvišji stopnji šolanja ves čas tudi eden glavnih šolskih predmetov – knjižne slovenščine ne znajo dovolj dobro, da bi jo lahko javno uporabljali samostojno, brez dodatne pomoči in nadzora.

Na takem prizorišču, kjer je narodni jezik nesporna vrednota, znanje – kaj odlično, že solidno – lastnega jezika pa skoraj nedosegljiva vrednota, imajo tuji jeziki specifično vlogo. Seveda velja, da jih je dobro znati, vsaj nekatere – a je hkrati treba skrbno paziti, da tako ali drugače ne poškodujejo, ranijo ali pokvarijo slovenščine. Zato so dolgo veljali za edine varne uporabnike tujih jezikov le tisti, ki slovenščino najbolje obvladajo, že omenjeni sol in cvet slovenskega jezika. Le ti so znali zanesljivo ločevati tuje od domačega in preprečevati korozijo in erozijo slovenščine na stiku z drugimi jeziki. Vsi drugi govorci in govorke so se zdeli pri učenju in rabi tujih jezikov pravzaprav veliko tveganje za slovenščino. Po drugi stani pa se je paradoksalno marsikomu zazdel tuj jezik prostor večje svobode, saj je tam (vsaj na videz in za trenutek) izginil občutek nemoči in nevrednosti pred svojim lastnim jezikom.

Večina govorcev in govork slovenščine danes dnevno uporablja tudi druge jezike, predvsem angleščino. Oziroma: raba slovenščine in drugih jezikov se dnevno prepleta na tisoč in en način. V šoli pa je učenje jezikov še vedno – le redko je drugače – zadeva vzporednih svetov. Vsak vzklika geslo »za svoj jezik naprej« in mu neomajno sledi. Pri poučevanju tujih jezikov je za postavljanje etapnih in končnih ciljev vsaj na voljo Skupni evropski jezikovni okvir Sveta Evrope, ki je izrazito funkcionalno naravnan (opredeljuje, kaj vse govorci in govorke zmorejo z jezikom opraviti). Pri poučevanju slovenščine (in maternih jezikov nasploh) pa so cilji veliko manj jasni in vse manj povezani z dejanskim življenjem. Zato je treba vzporedne svetove seznaniti in sestaviti v pisano resničnost (pri tem res ne bo dovolj le poenotenje terminologije pri jezikovnih predmetih). To zelo verjetno ni stvar prenove, ampak zadeva novih temeljev. Zemljišče imamo.