Tibor Mihelič Syed je na čelo Kina Šiška stopil v začetku avgusta, dober mesec pred praznovanjem 15. obletnice mestne glasbeno-kulturne hiše. Mihelič Syed Kino Šiška sicer od blizu pozna prek različnih vlog, tudi kot glasbenik, saj je na odrih Kina Šiška nastopil že vsaj desetkrat.
Letos Kino Šiška praznuje 15 let. Obletnice so vedno dobro izhodišče za pogled v preteklost in prihodnost. Kaj je Kino Šiška v 15 letih delovanja po vašem mnenju postal?
Center urbane kulture Kino Šiška je postal natančno to, kar nosi v svojem imenu. Torej ne le regionalno središče urbanih umetnosti, temveč center kulture v širšem smislu, kulture sobivanja, kritičnega mišljenja, druženja in sodelovanja. Rahlo nostalgično rečeno je Kino Šiška tudi ena redkih točk v Ljubljani, ki se trudijo ohraniti zdaj že skoraj popolnoma izumrle kvalitete kavarniške kulture tridesetih let prejšnjega stoletja, ki je bistveno vplivala na politična in družbena gibanja, ko so denimo fenomenologi in eksistencialisti v kavarnah razpravljali o umetnosti in politiki. Ob čemer ne smemo pozabiti niti na njeno okolico, kjer deluje kopica nevladnih organizacij; v kulturni četrti Šiška, kot ji pravimo, kmalu vrata odpira tudi prenovljena Vodnikova domačija, s katero bomo v prihodnosti gotovo še več sodelovali. Poleg tega si je Kino Šiška tudi v očeh mednarodnih partnerjev v teh letih ustvaril precejšen ugled. Seveda ima zasluge za to zgodbo o uspehu prejšnja ekipa, ki ji lahko za te dosežke samo ponižno čestitam. V vsakem primeru takšen kapital Kinu Šiška tudi v prihodnje omogoča spodbujanje ne le ustvarjalnih, temveč tudi civilnodružbenih in kulturnopolitičnih procesov.
Pri Kinu Šiška je med drugim pomembno, kar ste tudi sami že omenili, da v sodelovanju z bližnjimi kulturnimi prostori ustvarja kulturno sceno zunaj mestnega središča.
To je absolutno nujno in želim si, da se s tem ne bi kitila le Šiška, temveč tudi druga ljubljanska okrožja. Ker prihajam iz Slovenskega mladinskega gledališča, vem, da MOL tudi za Bežigradom, torej na območju Baragovega semenišča, gradi na potencialih, da bi se tudi tam razvilo urbano središče zunaj ožjega centra mesta.
Če je od svojega nastanka Kino Šiška prehodil različne faze, od začetnega vzpostavljanja, zatem utrjevanja programskega koncepta do potrjevanja prizorišča tudi v mednarodnem kontekstu, kaj so njegove naslednje faze?
Kino Šiška je doživel nesluteno programsko rast, ki pa ima – kar je moja teza, ki se mi zdaj na različne načine potrjuje – tudi že nekaj negativnih strukturnih posledic. Razmah izjemno heterogenega programa in hočeš nočeš vedno omejenih programskih sredstev mestoma že negativno vpliva na možnosti razvoja tistih programskih vidikov, ki so kot prioriteta vpisani v ustanovni akt. Zato se je vsaj za nekaj časa z mislimi treba vrniti k osnovnim postulatom nastanka Kina Šiška, vendarle je to primarno koncertno prizorišče srednjega formata, in ob tem premisliti, kaj so naše prioritete, da bi lahko v prihodnje bolj osredotočeno nadgrajevali svojo mednarodno prisotnost in finančno spodbujali obstoječe značke Kina Šiška. Nekatere med njimi, naj omenim le bližajočo se, novembrski mednarodni festival sodobnega plesa CoFestival, namreč delujejo z izjemno nizkimi sredstvi. Zato je treba najti načine, kako jih dodatno podpreti. Druga posledica teh razpršenih finančnih virov je, da prevelik del tveganja prenašamo na umetnike ter zunanje producente in si poleg tega le stežka privoščimo tuje izvajalce večjega formata. Te vzorce delovanja moramo zato v enem letu zmehčati, da bi okrepili kupno moč naše hiše tako na področju odkupov tujih produkcij kot tudi za bolj stimulativne vložke v domačo produkcijo. Poleg tega potrebujemo vire za programe za spodbujanje ustvarjalnih praks in razvoj občinstva.
Kako vas je po vseh ponovljenih razpisih, po katerih ste nastopili položaj direktorja, sprejela ekipa Kina Šiška?
Pričakovati je bilo, da nas bo prišleke del kolektiva sprejel z določeno mero zadržanosti in skepse. Kar jim nikakor ne gre zameriti, saj bi se sam verjetno podobno odzval. Si pa po mesecu dni, odkar smo končno sestavljeni kot kolektiv, upam trditi, da so ti resentimenti za nami in da se že vzpostavljamo kot povezana ekipa. Dejstvo pa je, da so najboljše lepilo kolektiva dostojanstveni odnosi ter predvsem skupni uspehi in polne dvorane.
Zakaj ste se po svojem odstopu od kandidature za mesto direktorja Kina Šiška na naslednjem, tretjem razpisu kljub vsemu odločili za ponovno kandidaturo?
Naj se s pojasnili vrnem malo dlje v preteklost. Moje delo, torej dva direktorska mandata v Slovenskem mladinskem gledališču, je bilo končano in to, da bi nekoč postal del kolektiva Kina Šiška, je bila moja nekajletna želja. Tako lahko rečem, da sem se na razpis v tretje ponovno prijavil, ker sem si tega res želel. Vem, malce otročji odgovor. Torej, na drugem razpisu sem bil edini kandidat, na tretjem pa sta se poleg mene prijavila še kolega Mitja Bravhar in Matjaž Manček, ki sta v Kinu Šiška za sabo že imela tri vodstvene mandate, resda ne direktorskih, pa vendar. K temu, da poskusim tudi v tretje, me je nagovarjalo kar nekaj ustvarjalcev ter drugih delujočih na umetniški sceni, ki so menili, da Kino Šiška potrebuje spremembo. Izbira enega od mojih protikandidatov bi namreč pomenila nadaljevanje iste vodstvene strukture, ki je program Kina Šiška usmerjala že 15 let.
Za svoj odstop se nisem odločil, ker bi si premislil, temveč zato, ker si nisem želel postati direktor v okoliščinah, ki bi jih še dodatno zameglil medijski senzacionalizem. Rahlo naivno sem verjel, da bo z mojim odstopom prišlo do nekakšne ponastavitve, da bo režim pavšalnih mnenj in zmotnih sodb izgubil moč in da se bo naše kandidature presojalo v okviru režima vednosti, naših kompetenc in izkušenj.
Ne strinjam se, da so bili mediji del problema, šlo je za vprašanje higiene postopka izbiranja direktorja, na kar smo mediji odgovorili oziroma smoto spremljali.
To ni kritika medijev. Želim le pojasniti, da so mediji reproducirali narativ, ki je bil zame neupravičeno škodljiv. Ni mi preostalo drugega, kot da se umaknem in poskušam začeti z ničle. A kot že rečeno, to je bila nekoliko utopična predpostavka. Situacija se nikoli ne vrne na ničlo. A vseeno menim, da je bil postopek, kar se mene tiče, izpeljan transparentno.
V očeh nekaterih vam prav način, kako ste bili izbrani za direktorja, jemlje kredibilnost za vodenje Kina Šiška.
Vsekakor je bila moja kredibilnost na tem področju okrnjena. A na to lahko odgovorim le s klišejem. Iz preteklih izkušenj sem se marsičesa naučil, toda zdaj je čas, da se začnemo posvečati prihodnosti. Kar pa zadeva postopke izbire, kulturnemu sektorju se nenehno zapleta prav pri vprašanju kompetenc med sveti zavodov, ki dajejo predhodno mnenje, in končnimi odločevalci. To bo ostalo zapleteno, dokler se ne bomo odločili, da so mnenja sveta zavoda zavezujoča – sam sem absolutno pripravljen premišljevati tudi o tej zakonski rešitvi.
Kakšen Kino Šiška lahko pričakujemo pod vašim vodstvom?
V današnji družbi moramo najti načine, kako o razvoju ne bomo nenehno razmišljali skozi prizmo novega in nenehne rasti. Kot sem že omenil, finančna sredstva in kadrovski viri so omejeni, zato snovanje programa ni vedno povezano z vprašanjem, kaj vse bomo še počeli. K obstoječim značkam Kina Šiška bi bilo namreč nesmiselno dodajati še nove. Težko vprašanje, ki se ga moramo lotiti, je, česa bomo mogoče počeli manj, da bomo druga področja lahko razvijali z več dodane vrednosti in tudi umetniške kakovosti. Zame so ustanovni akt in prejšnji ter aktualni strateški dokumenti Kina Šiška, v katerih vse zapisano stoji, biblija in moja naloga v tem mandatu je uresničiti tudi neuresničene cilje. Ker so pač dobri. Zato razen že prej omenjenih strukturnih neravnovesij menim, da ni treba odkrivati česa radikalno novega. Se mi pa zdi, da si Ljubljana zasluži večji mednarodni glasbeni festival, podobnega formata, kot je INmusic v Zagrebu, katerega generator je lahko prav Kino Šiška s svojo partnersko mrežo.
Kaj imate v načrtu na področju razvoja občinstva?
Pri tem najprej pomislimo na kulturno-vzgojne programe za mlade, a po mojem mnenju je vprašanje razvoja občinstva treba razširiti na polje medgeneracijskega in solidarnostnega sodelovanja, celo sodelovanja z verskimi skupnostmi, ki so tako kot progresivna mladina sestavni del urbanega habitata. Moja velika želja je, da bi Kino Šiška programsko nagovoril tudi pripadnike islamske skupnosti, ki jih tako rekoč ni med našimi obiskovalci. Pri Kinu Šiška mi manjka to, da ni zasnoval programov, ki bi otroke in mlade strukturirano seznanjali z urbanimi glasbenimi praksami in jih na interaktivni način vpeljali v izkušnjo velikega rock ali hiphop koncerta, medtem ko je na voljo veliko sorodnih programov s področja klasične glasbe. Te programe že snujemo, saj jih želimo vpeljati že v prihodnji sezoni.
Kaj imate v mislih na področju solidarnostnega sodelovanja?
Kino Šiška lahko s svojimi programi prispeva k integraciji beguncev in prek mentorskih programov usposablja kader, ki ga bomo krvavo potrebovali. Prav tako je vsako vodstvo dolžno vzgajati kader, ki ga bo nasledilo.
Kino Šiška poznate prek različnih vlog – kot obiskovalec, glasbenik in tudi kot nekdanji direktor Slovenskega mladinskega gledališča, ko ste z urbanim centrom kulture sodelovali v okviru različnih koprodukcij. Te izkušnje so verjetno za sedanje delo dragocene.
Prav te izkušnje so bile eden od poglavitnih razlogov, zakaj sem se za to pozicijo sploh odločil, saj je delati s takšno ekipo, kot je v Kinu Šiška, privilegij.
