Štajerska jesen vsakič poskrbi za nekakšno rdečo nit in tako je tudi letos. Kot pojasnjuje koreografinja Mateja Bučar, ima letos precej vsebinskih blokov na temo fiktivnih in resničnih zgodb, ki se prepletajo, povezane pa so s časom nacizma v Avstriji: »Mene so povabili na temo graške Annenstrasse, Anine ceste, na kateri so pred vojno živeli Judi. Leta 1938 pa so vse prebivalce te ulice, ki vodi od Mure do železniške postaje, takoj po aneksiji Avstrije Nemčiji razlastili in deportirali v taborišča, kar je za mestne prebivalce še danes travmatičen dogodek. Annenstrasse je bila že takrat ena osrednjih, zelo živahnih mestnih žil, kjer so imeli Judi trgovine, delavnice in stanovanja.«

Ideja, da producent izbere temo projekta, ki naj bo predstavljena skozi performans, in nato išče umetnika, ki bi zamisel uresničil, je in ni nenavadna, se strinja koreografinja: »Res je, tudi mene je delno, a v dobrem smislu, vabilo presenetilo. Celotna velika meščanska ulica, iz katere nekega jutra začnejo prisilno zbirati in izganjati vse prebivalce, je izziv neke skupne zgodovine, ki je ne smemo pozabiti. Koreografski prijem sem tako oblikovala okoli ideje, da z večjo skupino oziroma vrsto teles plesalk in plesalcev povežemo preko ceste, drugega za drugim, prav vse hišne vhode in izhode domov, trgovin in delavnic, ki so si delili to neizprosno usodo; performerji se bodo tako pomikali in v cikcaku napredovali navzdol, skoraj 600 metrov, ter nekako česali, »razirali« Annenstrasse. Beseda »rasieren« se pravzaprav navezuje na nemško besedo »ariesirung«, arizirati, naseliti z arijsko raso, hkrati pa v njej odzvanja beseda raziranje, torej čiščenje, odstranjevanje ... Če si poskusim zamisliti, kako se je vse skupaj takrat dogajalo, kar lahko delno podoživljamo tudi v filmih, se mi zdi, da je pravzaprav že v 'originalu' šlo za neizprosno 'koreografijo' ideologije, ki je takrat zavladala: določanje, izločanje, zbiranje, gnetenje, grupiranje, sistem, usmerjanje, sila ... take in drugačne postrojitve, vrste, suspenzi, kolone ... grupe ...«

Performans Annenlinie (Walk of Anna) bo izvedlo dvanajst slovenskih plesak in plesalcev in situ, na Annenstrasse, ki jo bodo za ta namen zaprli ves promet.

Perpetuum mobile

Vadim Fiškin pa se bo v razstavišču Forum Stadtpark predstavljal z delom Temni časi, v katerem se posveča ideji perpetuum mobile, temu, kako razumeti, meriti in nadzirati čas, tudi ko se zdi, da se je ustavil, da je temen ali svetel. Njegovo delo je del večje postavitve: »Zdi se mi zanimivo, da bodo moja dela skupaj z deli drugih avtorjev, ki se posvečajo temu vprašanju, tvorila nekakšno fiktivno okolje, nekakšen 'dom' za predstavitev bolgarskega fizika Stefana Marionova, ki je kot disident prišel v Gradec v 70. letih in ga je tudi obsedal perpetuum mobile. Ker ga ni mogel izumiti, pa je naredil samomor.«

Jasmina Cibic se s performansom Protokol za utopijo: Sanje, ki smo jih imenovali naše in fotografsko instalacijo še naprej posveča raziskavi arhiva o prvi konferenci kulturnih delavcev gibanja neuvrščenih, ki je bila v Titogradu oktobra 1985: »Za performans sem referate in govore udeležencev konference pretvorila v glasbeno kompozicijo za osem pevk, pri tem pa mi je pomagala skladateljica Barbara Kingo Majewska. Pevke bodo zasedle gugalnice v zgornjem nadstropju Kunsthausa.«