Narodni in univerzitetni knjižnici je nedavno uspelo pridobiti dragocen zgodovinski dokument, dnevnik grofa Janeza Filipa iz slovenske rodbine Cobenzl. Za avstrijsko monarhijo je opravljal pomembno vlogo, podobno današnji vlogi zunanjega ministra. Ključna prelomnica v njegovi diplomatski karieri je bilo eno najpomembnejših potovanj cesarja Jožefa II. leta 1777, ko je kočljivo vprašanje potomstva načenjalo odnose s Francijo. Doslej so bili znani predvsem opisi iz cesarjevega dnevnika, podrobnosti iz Cobenzlovega dnevnika pa zgodovinarji niso poznali. V njem opisuje predvsem srečanja z znamenitimi osebnostmi svojega časa, rokopis namreč razkriva, da se je Slovenec med drugim srečal z Benjaminom Franklinom, ruskim ministrom za izobraževanje Ivanom Šuvalovim, skladateljem Christophom Willibaldom Gluckom in Jean-Jacquesom Rousseajem. »Dnevnik ni pomemben samo zaradi slovenske zgodovine, temveč je pomemben v evropskem in po vsej verjetnosti v svetovnem kontekstu. Vedelo se je, da obstaja. Dolgo časa so ga v nemškem antikvariatu Steffen Völkel prodajali po izjemno visoki ceni 120.000 evrov. Našo knjižnico sta na dnevnik opozorila Janez Šumrada in Igor Grdina, vendar je bila cena previsoka. Potem je kar precej padla in nam ga je uspelo kupiti. Zelo smo veseli, da so na ministrstvu za kulturo prepoznali dragocenost tega zgodovinskega bisera,« pojasni Matjaž Lulik, vodja oddelka knjižničnih zbirk in skrbnik zbirke starih tiskov.
Od Napoleona do Katarine Velike
Cobenzli so bili cenjena, intelektualno močna družina s Krasa, ki se jim je uspelo uveljaviti s svojimi talenti in trdim delom. »Pri njih ni šlo za kakšne zveze ali poznanstva, ampak za strokovnost in znanje. Družina se je nahajala na prepihu med romansko ter slovansko kulturo. To je bil tisti prvi impulz njihovega uspeha, saj so bili vešči italijanščine in nemščine,« pove Lulik o rodbini, ki je bila velik mecen slovenske umetnosti, prav tako so bili lastniki številnih domačih in tujih posesti. Eden od Cobenzlov je bil denimo veleposlanik pri Napoleonu. Spet drugi član družine je bil veleposlanik pri Katarini Veliki. Janez Filip Cobenzl, ki je na delikatni misiji spremljal drugega najpomembnejšega človeka v avstrijskem cesarstvu, je bil prav tako brez dvoma visoko izobražen človek. Dnevnik, ki ga je zapisoval v francoščini, je običajno pisal pozno zvečer, preden je k legel k počitku.
Nenazadnje je bila tudi zadeva, o kateri je pisal, občutljive narave, če bi prišla v napačne roke. »Piše v prispodobah in velikokrat ne pove direktno, o čem govori, še posebej, ko piše o intimnih odnosih med kraljem in kraljico. Iz opisov nam je jasno in razumemo, za kaj gre.« Slovenski grof in cesar sta s seboj na pot vzela tudi zdravnika, saj so morali francoskega kralja Ludvika XVI. pregovoriti, da si je na svojem intimnem predelu pustil narediti medicinski poseg. Operacija je bila uspešna in tako sta imela z Marijo Antoaneto štiri otroke. Najstarejša, Marie Thérèse Charlotte, je pokopana v Sloveniji, v Kostanjevici pri Novi Gorici.
Sumljiva zelena
Ko je Andreja Kozjek, vodja oddelka za zaščito in restavriranje, ki je ob Matjažu Luliku sodelovala pri pridobivanju in zaščiti tega dnevnika, dokument prvič videla, jo je takoj pritegnila barva platnic. Zelena ji je takoj dala vedeti, da mora biti pozorna na sestavo barve. »Nedavno so nam z Inštituta Jožefa Štefana potrdili, da platnice Cobenzlovega dnevnika zares vsebujejo arzen, ki je lahko v večjih količinah strupen. Nisem še zasledila, da bi imeli v Sloveniji takšno knjigo. V svetu obstaja baza, kamor institucije in svetovno znane knjižnice z vsega sveta vpisujejo najdene knjige, ki vsebujejo arzen. Z restavratorskega vidika je vsaka podrobnost, od barve, simbolov dekoracije do kvalitete papirja, zelo pomembna,« pojasni Andreja Kozjek. Že v Nemčiji je identificirala papir in vodne žige iz tistega časa in tudi ugotovila, katera nizozemska delavnica je izdelala papir, ki sta ga uporabljala Cobenzl in neznani knjigovez dnevnika. Njena naloga je bila, da potrdi avtentičnost vezave oziroma materialov, ki sovpadajo z rokopisom ter vsebino. »Zanimiva je že sama prevleka, ker gre za kozji pergament, ki je izredno tanek, izredno fin, skratka, visoko kvaliteten. Dejstvo, da je dnevnik vezan v pergament, pove, da gre za zelo vredno, dragoceno vsebino. Naslovnice so okrašene z zlatimi lilijami, kar pomeni, da je bil pisec pomembnega, višjega položaja.« NUK v sodelovanju z Janezom Šumrado pripravlja kritičen prepis in študijo dnevnika, Lara Fatur pa bo zapis prevedla v slovenščino. Tako bodo lahko bralci izvedeli podrobnosti iz dnevniških zapisov in takratne misije.
