Urejanje položaja samozaposlenih v kulturi in zmanjševanje prekarnosti v tem sektorju je trenutna zasedba ministrstva za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko uvrstila med osrednje naloge mandata. Ob drugih ukrepih naj bi to dosegli s sprejemom kolektivne pogodbe za samozaposlene, ki bi urejala njihove pravice pri sodelovanju z javnimi zavodi in drugimi institucijami v kulturi, vključno z minimalnim plačilom, kar je ministrstvo zapisalo tudi v akcijski načrt za izvajanje nacionalnega programa za kulturo.

Za kolektivno pogodbo si prizadevajo tudi reprezentativni sindikati s tega področja: Sviz ter konfederacija sindikatov Glosa in Zasuk. »Med našimi ključnimi cilji je zaustavitev neplačevanja in izkoriščanja prekarnih delavcev v kulturi,« pravi Eva Matjaž iz sindikata Zasuk. »V sedanjem krovnem zakonu o kulturi sicer že obstaja člen, po katerem mora biti samozaposleni, ki sodeluje z javnim zavodom, plačan primerljivo z nekom, ki v njem kot redno zaposleni opravlja enako delo, vendar se ga v praksi nikoli ni upoštevalo.« Znotraj delovne skupine na ministrstvu so se tako lani lotili skupnega snovanja kolektivne pogodbe, toda kljub obetavnim začetkom so dogovori prejšnji mesec povsem obtičali.

Zavlačevanje na Maistrovi

»Lani poleti smo se začeli ukvarjati s konkretnimi rešitvami ter jeseni prišli do nekakšnega soglasja, takrat pa je ministrstvo predlagalo, naj nekoliko počakamo, češ da bi bilo treba za sprejetje kolektivne pogodbe pripraviti ustrezne zakonske podlage. Evropske smernice sicer že jasno določajo, da imajo samozaposleni pravico sklepanja kolektivnih pogodb, a ker naj bi šlo le za formalen popravek v krovnem zakonu, smo popustili. Toda nato se do spomladi ni zgodilo nič,« povzema Eva Matjaž. »Izkazalo se je, da za sprejem kolektivne pogodbe ni politične volje. Maja nam je tako ministrstvo ponudilo uredbo, ki bi na enak način določala minimalne standarde plačevanja zunanjih izvajalcev, sprejeta pa naj bi bila nekje ob koncu leta; predlagali smo, da bi medtem problematiko plačil uredili s premostitvenim sporazumom, toda na junijskem sestanku so nam sporočili, da niti tega ne morejo sprejeti brez medresorskih usklajevanj, četudi so prej zagotavljali drugače. Po več kot enem letu smo se tako znašli na začetku ter brez zagotovil, da se bo kaj premaknilo.« Sindikati so zato sestanek protestno zapustili.

Že dan po prekinjenem sestanku so na ministrstvu naznanili, da so sindikatom poslali nov predlog glede urejanja minimalnih standardov plačila samozaposlenih v kulturi, pristavili pa tudi, da so v medresorsko usklajevanje poslali novelo zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki naj bi bil podlaga za sprejem uredbe o minimalnem plačilu. »To bo naslednji pomemben korak pri reformi statusa samozaposlenih v kulturi, ki se je začela že z nedavnim predlogom sprememb uredbe o samozaposlenih,« so še dodali na Maistrovi. Z omenjeno uredbo, ki jo bo vlada predvidoma obravnavala konec avgusta, bodo prenovili merila za pridobitev statusa samozaposlenega in pravice do plačila prispevkov iz proračuna, med drugim pa naj bi z njo omogočili tudi uvedbo dolgo pričakovane karierne dinamike, ki naj bi samozaposlenim omogočila večjo socialno varnost v različnih življenjskih obdobjih.

Toda v sindikatih so bili nad zadnjim vsebinskim predlogom ministrstva presenečeni, saj naj bi bilo v njem minimalno plačilo za samozaposlenega v kulturi realno ovrednoteno še nižje od minimalne postavke za študentsko delo, nikakor pa ne primerljivo s plačilom, kot ga za enako delo prejme redno zaposleni v javnem zavodu.

Nespodobna ponudba

»Bistvena razlika med delom samozaposlenega in redno zaposlenega je pač v tem, da ima redno zaposleni vsako delovno uro plačano, samozaposleni pa precej časa porabi tudi za različna opravila, ki niso plačana, vendar so nujna, da sploh lahko dela – od dogovorov za delo do administracije ter še marsičesa, za kar redno zaposlenemu v podjetju ali zavodu ni treba skrbeti,« poudarja Eva Matjaž. »Približno tretjina dela samozaposlenega je torej neplačana, poleg tega ima še razne druge stroške, ki jih redno zaposleni nima, od delovne opreme do morebitnega najema delovnega prostora. Ravno tako nima plačane malice in prevoza na delo, tudi regresa ne dobi.«

Če naj bo samozaposleni plačan enako kot redno zaposleni na primerljivem delovnem mestu, je treba njegovo urno postavko pomnožiti z določenim faktorjem, ki upošteva tudi vse omenjene stroške – po izračunih sindikatov bi moral ta faktor znašati vsaj 2, medtem ko je ministrstvo zdaj predlagalo faktor 1,4. »V tem primeru bi minimalna urna postavka samozaposlenega znašala zgolj 7,36 evra neto, ob upoštevanju nujnega neplačanega dela pa samo 4,91 evra neto, kar je opazno manj od minimalne študentske postavke 6,20 evra neto. Ponudba ministrstva zato izkazuje nadvse podcenjevalen odnos do samozaposlenih in njihovega dela.«

Sindikati vztrajajo tudi pri stališču, da naj zunanjega izvajalca ne bi bilo mogoče najeti za manj kot en dan (oziroma za manj kot enodnevno plačilo). »Najemanje po urah namreč še poglablja negotov položaj delavcev, pri čemer vemo, da je tudi v primeru, ko nekdo pride opravit delo za dve ali tri ure, v to vloženega precej več drugega dela, od dogovorov ter usklajevanj do priprav, prihoda, administrativnih opravkov in tako naprej.«

Jedro prekarnosti ostaja

Sindikati so imeli tudi nekaj pripomb na predlog sprememb uredbe o samozaposlenih. »Uredba naj bi prispevala k reševanju problema prekarnosti, kar seveda pozdravljamo, in v tem pogledu podpiramo tudi uvedbo kariernih razredov – vsaj zato, ker omogočajo bolj dostojne pokojnine, saj se doslej višina plačanih prispevkov skozi leta ni spreminjala,« je jasna Eva Matjaž. »Toda trenutni predlog kariernega napredovanja je ugoden le za nižja dva razreda, kjer je vstop vezan samo na izpolnjevanje meril, ne pa tudi za višja dva razreda, kjer je prehajanje pogojeno z delovno dobo na področju kulture – ta naj bi bila priznana le za čas, ko je bil nekdo samozaposlen ali redno zaposlen v kulturi, ne pa tudi za obdobje, ko je delal preko študentskih napotnic, avtorskih pogodb ter v drugih oblikah prekarnega dela v kulturi; prav tako se ne upoštevajo leta, ko je bil nekdo zaposlen v kakem drugem sektorju, a je morda opravljal zelo podobno delo kot v javnem kulturnem zavodu. V tem smislu uredba ne upošteva ravno tistih najbolj prekarnih razmerij – hkrati pa uvrstitev v višji razred ne bo odvisna le od izkazovanja vrhunskosti, ampak tudi od birokratskih kategorij, kot je na primer klasifikacija dejavnosti nekega podjetja.«

Tudi uvedba karierne dinamike seveda ne bo pomagala, če ne bodo urejeni minimalni standardi plačila zunanjih izvajalcev. Ministrstvo je ob svojem zadnjem predlogu izrazilo pričakovanje, da se bodo pogovori s sindikati nadaljevali, a ti so nekoliko bolj zadržani. »O vsebinskih rešitvah, kot je minimalna urna postavka, se pravzaprav niti ni več smiselno pogovarjati, dokler nimamo zagotovila, da bo to, kar se dogovorimo, drugače kot doslej tudi zares obveljalo,« menijo. »Vsekakor ne nameravamo popuščati in tudi od sprejema kolektivne pogodbe ne odstopamo. Od ministrstva in vlade pa pričakujemo, da bosta sledila slovenskemu pravnemu redu in evropskim smernicam.«