Pretekli teden so v Atriju ZRC SAZU otvorili razstavo Otroci Černobila na Kubi: izgubljeni dokumenti, nato pa predvajali še projekcijo dokumentarnega filma Saša: otrok iz Černobila. Dogodka sta se udeležili tudi avtorici razstave Maribel Acosta Damas in Sonia Cunliffe ter avtor glasbe za dokumentarec Jorge Antonio Fernández Acosta. Razstavili so fotografije iz arhivov dveh kubanskih časopisov Granma in Juventud rebelde, ki bodo v atriju na ogled do 2. oktobra. Prikazujejo življenja sovjetskih otrok, ki so se od 1990 do 2011 zdravili na Kubi. Otroci so na otoku običajno preživeli 45 dni, kolikor je bilo potrebnih za okrevanje. Tiste z bolj resnimi težavami pa so zdravili več mesecev ali let, medtem ko so nekateri na Kubi tudi ostali.

Zdravljenje ni bilo edini del njihovega življenja. Kubanci so namreč poskrbeli, da so otroci Černobila, kot so jim pravili, čim bolje izživeli svoje otroštvo. Omogočili so jim psihološko pomoč in šolanje, zanje so organizirali rojstnodnevne zabave, jih peljali na ekskurzije, oglede filmov ter na gledališke predstave. »Ko sem prvič videla fotografije in slišala to zgodbo, me je vse skupaj zelo pretreslo in čisto fasciniralo. Še bolj pa me je okupiralo vprašanje, kako je možno, da o tem vemo tako malo. Spraševala sem se, kako to, da o tem nikoli nisem slišala. Ko sem kasneje raziskovala, ali je to samo posledica moje nevednosti, sem ugotovila, da v devetdesetih letih, ko je ta program še potekal, v zahodnih medijih o njem praktično ni omembe,« je na otvoritvi razstave povedala Tanja Petrović, raziskovalka na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU.

Solidarnost namesto profita

Prvi dve letali s 139 otroki sta na havanskem letališču Hose Marti pristali 27. marca 1990. To je bil čas, ko je Berlinski zid že padel, Sovjetska zveza pa je bila tik pred razpadom. Ker je bila SSSR Kubina glavna geopolitična zaveznica, ZDA pa so že zaostrile embargo, se je negotov položaj Kube še poglabljal. Tanja Petrović je našla en sam članek iz zahodnih medijev, ki omenja kubanski humanitarni program, in sicer ga je objavil The New York Times leta 1995. »Kuba je bila takrat v izraziti ekonomski krizi, medtem ko so s programom vseeno nadaljevali. Novinarka v članku glede tega programa sprašuje nekega strokovnjaka za Kubo, ki razlaga, da Kuba tudi če bi hotela, programa ne more prekiniti, ker bi bil to slab piar. Te kategorije piara, interesa, profita, tekmovanja so očitno že takrat prevladovale v javnih mednarodnih političnih diskurzih, danes pa so praktično edina jezikovna sredstva, ki jih uporabljamo, ko govorimo o odnosih med državami, ki vključujejo pomoč,« je razložila Petrović.

Soavtorica razstave Sonia Cunliffe je vizualna umetnica iz Peruja, Maribel Acosta Damas pa kubanska novinarka in raziskovalka na havanski fakulteti za komunikacije. Avtorici v svojem delu izpostavljata solidarnost, ne politike. Sonia Cunliffe je na otvoritvi povedala: »Na razstavo ne smemo gledati kot na golo ekspozicijo slik, temveč kot na mednarodni in danes težko predstavljiv humanitarni projekt, ki vključuje Kubo ter nekdanje Sovjetske države. Vrednost razstave se kaže ravno v humanitarnem vidiku, saj se je Kuba po katastrofi v Černobilu odzvala in prevzela odgovornost, medtem ko je marsikatera država, na katero so se obrnili, pomoč zavrnila.«

Po otvoritvi je sledila projekcija dokumentarnega filma Saša: otrok iz Černobila, ki ga je Maribel Acosta Damas soustvarila s kubanskim režiserjem Robertom Chilejem. Protagonist Saša je bil v trenutku jedrske katastrofe star eno leto in je z družino živel v Černigovu v Ukrajini, danes pa živi na Kubi. Skozi svojo zgodbo pripoveduje o mednarodni solidarnosti, človečnosti, hvaležnosti in upanju. Tanja Petrović je še dodala: »Marsikateri otrok je prišel iz Černigova in drugih koncev Ukrajine, kjer danes poteka vojna. Ne glede na to, da smo spet dokaj blizu nevarnosti nuklearne katastrofe, je misliti mednarodno solidarnost izven okvirjev liberalne kategorije profita ali interesa tisto, kar to razstavo dela še kako pomembno za nas tukaj in zdaj.«