Milena Zupančič je nedvomno ikona slovenskega igralskega sveta, in to dvojna: filmska in gledališka. Njena prva gledališka vloga je bila vloga Pamele v igri Veter v vejah Sasafrasa leta 1967, zadnja (za zdaj) leta 2020 vloga v predstavi Vsi ptice Wajdija Mouawada. Prvi film, v katerem je igrala, je bil Peta zaseda režiserja Franceta Kosmača iz leta 1968, zadnji (za zdaj) Gremo mi po svoje 2 iz leta 2013.

Zgodba o začetku njene umetniške poti se sliši kot pravljica: Nekje za devetimi gorami je v snežni Bohinjski Beli z mamo živela majhna deklica, ki ni poznala očeta in si je želela postati igralka. In ji je to tudi uspelo. »Mene so do konca prebudile Jesenice, kjer sem hodila v gimnazijo, tam sem se srečala z gledališčem. Pravi teater sem dotlej videla le dvakrat, ko so nas srednješolce pripeljali v Ljubljano.«

Uspelo pa ji je, kljub vsem oviram, četudi »je res, da je bila razlika med mano in mojimi ljubljanskimi sošolkami na akademiji gromozanska, bila sem polna kompleksov«. Uspelo ji je po zaslugi ikone slovenskega sodobnega plesa, Pina Mlakarja, ki ji je na sprejemnem izpitu vneto prigovarjal: »Dajte, piqué, piqué, pas de bourrée!« Francosko sicer ni razumela, je pa slekla preozko obleko in v kombineži razširila krila …

Zlata gledališka leta

Sprva je igrala predvsem naivna, zapeljiva dekleta, a že od leta 1970, začenši s študentsko Prešernovo nagrado za vlogo v Genetovih Služkinjah, so ji režiserji namenjali vse več dobrih vlog in deževati so začele še druge nagrade, predvsem na Borštnikovih srečanjih, kasneje pa tudi v celotnem jugoslovanskem gledališkem prostoru.

Gledališče je imelo v 70. in 80. letih neprimerno večjo težo, pozornost in tudi stabilnejše delovne pogoje kot kasneje, gledališke predstave so odmevale tudi v družbenem in političnem prostoru, ustvarjalci, ki so bili takrat na vrhuncu svojih moči, pa so živeli izjemno intenzivna in ustvarjalna leta. Milena Zupančič je tako zasedala vloge v sila različnih predstavah, od Hlapcev pa do Moj ata, socialistični kulak, od Bratov Karamazovih do Blodenj, raznolike priložnosti je dobila tudi v drugih republikah, kar ji je širilo obzorja. Svoje so k izkušenosti vsekakor prispevale tudi številne televizijske vloge. Prav večplastnost njene igre je žirija poudarila leta 1993, ko je, komaj 47-letna, prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, komisija pa je v obrazložitvi zapisala, da vlogo »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«.

Ob podelitvi Borštnikovega prstana za življenjsko delo nekaj let kasneje je teatrolog Vasja Predan poudaril njen »neverjeten občutek za tragikomično dvojnost razcepljenih, pogostoma na robu groteske in tragičnosti opotekajočih se ali blodečih modernih žensk«. Ob prejetju prstana je igralka tudi predlagala, da bi bilo morda smiselno razmisliti o bienalni podelitvi te nagrade za življenjsko delo, ker Slovenija pač ne premore toliko izvrstnih igralcev. Predlog seveda ni bil sprejet, je pa igralka ostala živa.

Tudi slovenski film je bil v socialističnih časih za igralke in igralce priložnost, ne le ker je bila produkcija obsežna, ampak tudi zato, ker so priložnosti dobivali na celotnem jugoslovanskem območju, na katerem so nastajali izjemni filmski dosežki. Neverjetno slavo sta ji v 70. letih prinesli že filmski vlogi Presečnikove Mete v Cvetju v jeseni in Žašlerce v Vdovstvu Karoline Žašler, nato pa so jo k sodelovanju vabili številni režiserji, od Boža Šprajca do Matjaža Klobčiča, od Francija Slaka do Matevža Luzarja in Mihe Hočevarja.

Zakonsko življenje kot oder

Ob turbulentnem poklicnem življenju v gledališču, kjer so stalne zasedbe tako rekoč druga družina, je ločevanje zasebnega zahtevno opravilo. O tem priča tudi knjiga, ki jo je igralki ob formalni upokojitvi leta 2012 izdala ljubljanska Drama. Monografija Milene Zupančič: lupina in njeno občutljivo jedro prinaša številne igralkine spomine, razmišljanja, fotografije, tudi zasebna pisma in govore, ob njenem izidu pa jo je mož Dušan Jovanović »zasebno« takole opisal: »Ona. Ona vsak večer bere časopise in gleda televizijo. Ona ne gre nikoli spat pred tretjo uro. … Ona vedno zapre pokrov straniščne školjke. Ona vsak dan pomiva teraso, ki so jo potacali mački. Ona se vsak petek posti. Ona za prvi november skuha segedin golaž. Ona za veliko noč skuha kašo. Ona za prvi maj izobesi zastavo …«

Četudi je Milena Zupančič svojo zasebnost vedno skrbno varovala, sta dva njena zakona, prvi z igralcem Radkom Poličem - Racem in drugi z režiserjem Dušanom Jovanovićem, postala tudi odrska igra, nadvse uspešna igra: leta 2013 je ta ljubezenski trikotnik na velikem odru ljubljanske Drame uprizoril »soočenje« z naslovom Boris, Milena, Radko.

Igranje je njeno življenje, a je ni oropalo refleksije: »Potem vidiš, da si tri četrtine življenja prebil z istimi ljudmi, s kolegi, da si bil v prostorih, kjer ni sijalo sonce, temveč so bili reflektorji. Kot je dobro, ko rečem, da je to privilegiran poklic, ima seveda tudi kar nekaj grenkih lastnosti, ki jih mogoče nekdo, ki tega ne pozna, sploh ne opazi.«