Tokratni seznam zaščitene dediščine je res pisan in zajema običaje od prehranskih posebnosti do glasbenih in verskih festivalov, denimo v Gvatemali in Egiptu. Brez dvoma je najbolj odmeval vpis francoske bagete, za kar so si Francozi že dolgo prizadevali. Ob tem so nenehno poudarjali, da bageta predstavlja francoski način življenja oziroma je, kot je dejal francoski predsednik Emmanuel Macron, »250 gramov čiste magije in perfekcije, ki jo Francozom zavida ves svet«. Za samo bageto sicer ni natančno znano, kako je nastala – ali je posledica Napoleonove vojaške praktičnosti ali pa jo je vendarle v 19. stoletju izumil avstrijski pek v Parizu, nato pa je postala francoski zaščitni znak. A ne glede na to, kako Francozi hvalijo bagete, število pekov, ki veljajo za mojstre izdelave tega kruha, z leti usiha. Verjetno je to tudi pravi razlog, da je francoski kruh vendarle pristal na seznamu svetovne dediščine.
Pa nadaljujmo s hrano in pijačo, saj ju je med letošnjimi vpisi kar nekaj. Denimo pekoča pasta harisa, ki je del vsakdanjega tunizijskega obroka, pa jordanska pojedina mansaf z ovčetino, namočeno v jogurt, in ne nazadnje srbska slivovka, za katero Srbi trdijo, da ne samo razveseli gosta v hiši in pogreje v snegu, temveč tudi zdravi mnoge bolezni. Na seznam so letos uvrstili tudi dve tradiciji pitja čaja – turško-azerbajdžansko dobrodošlico gostu in zapleten tradicionalni kitajski obred.
Ena od nalog sestavljanja seznama je namreč tudi ohranjanje tradicije. Med običaji, ki jim grozi izumrtje in so bili zato letos vpisani na poseben seznam ogrožene dediščine, je denimo albanska ženska noša čubleta, ki so jo še v sedemdesetih letih 20. stoletja ženske severnoalbanskih vasi nosile vsakodnevno, zdaj pa je ohranjenih le še peščica. Poleg tega so med hitro izginjajoče običaje vpisali tudi kamnoseštvo iz okolice gore Nemrut na vzhodu Turčije ter čilsko in vietnamsko lončarstvo.
Na letošnjem seznamu so močno zastopani arabski običaji, gotovo zato, ker je bilo zasedanje v Maroku. Poleg že omenjenih jedi je med najbolj poznanimi gojenje datljevih palm, ki je bilo na seznam uvrščeno na pobudo 15 držav od Jemna do Maroka. Poleg tega so kot svetovno dediščino prepoznali tudi tradicionalno klicanje kamelje črede v zalivskih državah ter izdelavo in nošenje noža handžarja v Omanu, tradicionalno tkanje v Združenih arabskih emiratih in Kuvajtu ter gojenje kave v Savdski Arabiji.
Sodobni ples in izbrisani festival
Ob nekaterih tradicijah pa bi se lahko vprašali, ali resnično spadajo na seznam. Tako je denimo Nemčija dobila vpis tradicije sodobnega plesa, pri čemer bi upravičeno lahko podvomili, ali sodobni ples resnično izhaja zgolj iz Nemčije in tam nastaja. Prav tako bi lahko z gotovostjo trdili, da tradicija splavarjenja, ki so jo na seznam uspešno uvrstile Avstrija, Češka, Nemčija, Latvija, Poljska in Španija, ne obstaja le v naštetih državah.
Ena izmed tradicij pa je bila s seznama izbrisana. Gre za belgijsko-francoski festival velikih lutk Ducasse d'Ath, ki poteka vsako leto na četrto avgustovsko nedeljo. Ne glede na to, da gre za običaj, ki izvira iz 12. stoletja, se je v Unescov izbor tokrat vmešala politika in presodili so, da je lik divjaka rasističen, saj gre za belca, pobarvanega s črno barvo. Festival bi sicer lahko ostal na seznamu, če bi sporni lik umaknili, a so se prebivalci mesta Ath odločili, da lik ostane, in izbrali izbris s seznama.
