Kot smo pred dnevi na kratko že poročali, je računsko sodišče minuli teden v revizijskem poročilu predloga zaključnega računa državnega proračuna za lansko leto ugotovilo, da je bilo ravnanje ministrstva za kulturo ob naknadnem izplačilu denarnega dela Prešernove nagrade pesnici in pisateljici Svetlani Makarovič v nasprotju s tretjim odstavkom drugega člena zakona o javnih financah, ki določa, da je treba pri pripravi in izvrševanju proračuna spoštovati načeli učinkovitosti in gospodarnosti. Toda kaj to sploh pomeni? Laiku, ki ni vajen nians pravnih formulacij, bi se utegnilo zdeti, da »v nasprotju z zakonom« pomeni nekaj takega kot »nezakonito«; kaže pa, da o kršenju zakonov v tem primeru ni mogoče govoriti.
Ali obljuba dela dolg?
Zgodbo poznamo: upravni odbor (UO) Prešernovega sklada je leta 1999 sprejel sklep, da leta 2000 Prešernovo nagrado prejme (tudi) Svetlana Makarovič, vendar jo je umetnica (iz danes znanih razlogov) v celoti zavrnila. Tako ji nagrade niso izročili, prav tako pa ji ministrstvo za kulturo ni izplačalo denarnega dela nagrade v višini dveh milijonov takratnih slovenskih tolarjev. Ko je Makarovičeva lani izrazila željo, da bi nagrado naposled sprejela, so njeni pravni zastopniki, odvetniška pisarna Sluga, pozvali ministrstvo ter UO Prešernovega sklada k »izpolnitvi dane obljube nagrade«, skladno z 207. členom obligacijskega zakonika, ki določa, da »z javnim razpisom dana obljuba nagrade tistemu, ki opravi določeno dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določenem položaju (…), veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti«; takšna javna obljuba naj bi bila tudi podelitev Prešernove nagrade. Tri mesece pozneje, junija lani, je ministrstvo za kulturo nagrajenki izplačalo denarni del nagrade v višini preračunanega zneska 8346 evrov (danes je sicer Prešernova nagrada vredna bistveno več).
Kakor je ugotovilo računsko sodišče, ne nekdanji ne sedanji zakon o Prešernovi nagradi ne predvidevata situacij, ko nagrajenec zavrne nagrado, po mnenju sodišča pa tudi v določbah obligacijskega zakonika ter v javnofinančnih in drugih predpisih »ni najti podlage za to, da bi moralo ministrstvo po več kot dvajsetih letih poravnati obveznost, ki se ji je nagrajenka odpovedala«. Tako naj bi ministrstvo po oceni računskega sodišča ravnalo negospodarno zato, ker je nagrado izplačalo, ne da bi pred tem »dovolj skrbno preverilo vsa pravna dejstva in okoliščine primera v zvezi s prenehanjem obveznosti iz podeljene nagrade v smislu dane obljube (...)«. Toda vseeno ministrstvu v zvezi s tem ni izreklo priporočil ali naložilo priprave odzivnega poročila s popravljalnimi ukrepi, kot se je to zgodilo več drugim ministrstvom; prav tako se kulturno ministrstvo ni znašlo na seznamu kršiteljev predpisov poslovanja, ki je bilo del revizijskega poročila.
»Pravna podlaga je bila«
Ministrica za kulturo Asta Vrečko je pri tem opozorila, da »nikjer v poročilu ne piše, da za izplačilo nagrade Svetlani Makarovič ni bilo pravne podlage«, temveč je sodišče samo podalo mnenje, da ministrstvo nagrade ni bilo dolžno izplačati. »Toda to ne pomeni, da ni prav, da nekomu izplačamo nagrado, ki mu ni bila nikoli izplačana, hkrati pa tudi ne odvzeta.« Kot je še poudarila, je bila Svetlani Makarovič Prešernova nagrada podeljena na podlagi sklepa UO Prešernovega sklada, ki še vedno velja, saj ni bil nikoli spremenjen ali odpravljen. Ta sklep predstavlja – ob spremenjeni volji nagrajenke – tudi »pravno podlago za izročitev nagrade«, je bila jasna ministrica.
»Z izplačilom nagrade Svetlani Makarovič je bilo vse v redu,« je prepričan tudi umetničin pravni zastopnik David Sluga, ki meni, da računsko sodišče vsaj med vrsticami priznava, da je pravna podlaga za nakazilo obstajala. »Zato poročilo govori zgolj o negospodarnosti in ne o protipravnosti. Pa tudi negospodarnosti v resnici ni bilo – o tej bi utegnili govoriti, če bi bile ob tem uveljavljene in plačane še visoke zakonske zamudne obresti, a niso bile.« To pomeni, da je nagrajenka realno prejela mnogo manj, kot ji je bilo obljubljeno, dodaja. »Država svoje obljube tudi ni nikoli preklicala. Ravnala je drugače – obljubo je veljavno izpolnila.«
