Majhna, a razkošna razstava v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) z naslovom Popotovanje spominov preko krajin Alžirije v 60. letih 20. stoletja nas popelje po pokrajinah, puščavah, podeželju, raznoliki kulturi in med ljudi v Alžirijo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Tam se je še kot dekle znašla avtorica razstave in kustosinja Nina Zdravič, ko je bil njen oče, zdravnik prof. dr. Franjo Zdravič, kot specialist za plastično in rekonstruktivno kirurgijo leta 1962 napoten na večletno medicinsko misijo v Alžir. V bolnišnici za plastično in maksilofacialno kirurgijo je ustanovil oddelek za rekonstruktivno kirurgijo, v otroški bolnišnici pa oddelek za opekline. Preostali družinski člani so mu tja sledili leta 1963.
Gibanje neuvrščenih
To so bila prva leta neodvisnosti te severnoafriške države, ki je po osamosvojitvi izpod kolonialne oblasti leta 1962 doživela družbene in politične spremembe ter se priključila tudi gibanju neuvrščenih. Gibanje je spodbujalo prenos znanja, gospodarski in socialni napredek, tudi v okviru povezav z nekdanjo Jugoslavijo.
»Reminiscence na Alžirijo so zlasti na številna družinska potovanja po tej deželi med letoma 1963 in 1967, ko smo tam živeli, zatorej gre za zelo osebne trenutke, podobe, ki jih upodabljajo arhivske fotografije iz družinskega albuma, ter tradicionalni rokodelski izdelki, ki smo jih nabavili na teh potovanjih, v glavnem jih je izbirala mama, in jih potem tudi uporabljali. Gre torej le za drobce pričevanj o bogastvu tamkajšnje naravne in kulturne dediščine,« je povedala kustosinja.
Alžirija kot skrivnostna in privlačna mešanica raznolikosti identitet in legend, kot se je izrazila kustosinja, se razprostira od obale Sredozemskega morja v veliko puščavo Saharo v notranjost. Je osrednja država prostrane regije Magreb (kar v arabščini pomeni zahod), s primarno arabsko identiteto in z dediščino Berberov z več tisoč let zgodovine, vere in jezika ter skupne kulture s koreninami v Afriki in na Bližnjem vzhodu. V Alžiriji še danes živi več sto tisoč Berberov, njihov jezik, imenovan tamazigt, je tretji uradni jezik v državi.
Berberska umetnostna obrt
Na razstavi vidimo rokodelske izdelke berberskega izvora, med njimi nakit, preproge, oblačila, lončarske in bakrene izdelke. Med najdragocenejšimi je zbirka nakita iz Kabilije – srebrne zapestnice, ogrlice s koralami in koščki iz emajla, ogrlice kot amuleti, fibula, ogrlice iz steklenih barvnih kroglic. Kustosinja pove, da je krašenje z nakitom v Alžiriji in drugod v Magrebu priljubljena tradicija. Simbola, kot sta roka (khamsa v arabščini) ali oko (nazar), naj bi prinašala zaščito in odganjala zle duhove. Za izdelavo nakita je značilna uporaba zapletenih vzorcev.
Za berbersko obrt so značilne tudi lončene posode, ki so funkcionalne in hkrati umetelno okrašene. Menda so jih v glavnem izdelovale ženske, ki so verjele, da imajo določeni simboli zdravilne in magične lastnosti. Uporabljale so glino, ki so ji primešale kravje mleko in pepel, kar jo je obarvalo skorajda belo; naslikave na posode pa so potem po navadi v bež, beli, črni in rdeči barvi. Krasijo jih dva ali trije različni motivi, ki se ponavljajo. Različno obrnjena trikotnika denimo nakazujeta na moško oziroma žensko plodnost, prekinjene črte pa so prispodoba kače in simboli moči.
Posebej dragocene so videti preproge. »Izvirajo iz saharske doline M'Zab, kjer se je tkanje preprog do danes najbolj ohranilo, čeprav so se spremenile tehnike izdelovanja, materiali in njihova kulturna forma. So živahnih barv in geometrijskih vzorcev. Vsaka izbira vzorca in barve ima lahko simbolni pomen; predstavlja elemente narave, duhovnosti ali etnično pripadnost. So ročno tkane iz ovčje volne ter izkazujejo spretnost in domišljijo berberskih žensk, ki so vanje vtkale svoja videnja sveta in odseve skupnosti.«
Nina Zdravič sicer ugotavlja, da so na družinski dediščini zaradi večdesetletne rabe vidne sledi časa. Izjema so saharska oblačila, ki pa niso bila nikoli nošena. »Prav poseben je redek bel burnus s kapuco izvrstne kakovosti. Je ročno tkan iz grobe kamelje volne in okrašen z vezenino okrog vratu. Preprostejši burnusi za vsak dan so narejeni iz ovčje volne ali drugih umetnih vlaken. Burnusi so sicer lahko bele ali rjave barve.« Na ogled je tudi moški ceremonialni kaftan rjave barve, ročno tkan iz naravnih vlaken in obšit z zlatorjavo svileno vrvico, ter moški ceremonialni beli kaftan, obrobljen z belo svileno vezenino.
Preteklost in sedanjost
Kustosinja poudarja, da umetnostne obrti Berberov vzbujajo zanimanje predvsem zaradi znakov, simbolov, geometrijskih vzorcev in likov, trikotnikov, rozet, rombov, krogov, črt in pik. »Dekorativni motivi na nakitu, preprogah, keramiki in oblačilih kažejo obilico navdiha, so likovna interpretacija filozofskih razlag sveta in življenja, ver in misticizma.«
Abdeslam Khelil – Moi, fils du sable … Jaz, sin peska … Tako je naslovljen kotiček na razstavi s fotografijami Abdeslama Khelila, ljubitelja puščave, znanega po črno-belih portretih in krajinskih posnetkih alžirske Sahare iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki je tlakoval pot alžirski fotografski umetnosti in se je srečeval tudi z njihovo družino. Kustosinja razstavo sklene z mislijo, da je sodoben tehnološki čas in globalni razvoj tudi kulturno krajino Alžirije že precej preoblikoval – in tudi zato si jo zelo želi še enkrat obiskati. Verjame, da bi našla popolnoma drugačno državo, kot jo je zapustila v mladosti. »Prepričana sem, da lahko razstava spodbudi razmislek o pomenu ohranjanja spominov za razumevanje preteklosti in s tem prihodnosti,« še pravi Nina Zdravič.
