Malo po osmi zvečer je nasproti Metalke blizu podhoda Ajdovščina majhna skupina ljudi pripeljala najmočnejši projektor, kar ga je trenutno mogoče najeti v Sloveniji. Kurator in direktor Fotopuba Dušan Josip Smodej je čakal, da njegova ekipa pripelje še generator, in umetniška protestna akcija se bo lahko začela. »Seveda je nismo prijavili,« se nasmeje. »V tem je čar, sicer pa smo policije že vajeni. Ko delaš stvari malo gverilsko, so vedno težave. Ampak s policisti nikoli nismo imeli resnih težav. Če si v redu do njih, so tudi oni do tebe. Vsi opravljamo svoje delo,« pove Smodej, ki od izbruha vojne v Ukrajini čuti dolžnost, da se kot umetnik nanjo odzove.

Priložnost se je pokazala pred enim mesecem, ko je njegov prijatelj Andrej Molodkin v cerkvi v središču Londona nad oltar projiciral krvavo podobo Putina. Pred nekaj dnevi sta se spontano dogovorila, da akcijo izvedejo še v Ljubljani. »V prvi vrsti je dogodek namenjen mimoidočim, zato ni bil javno napovedan. Smisel šoka ob pogledu na projekcijo je opozoriti na to, kako zares grozna je ta vojna. Na drugi strani pa opozarjamo na to, da lahko politiki to vojno izrabljajo v politične namene,« je prepričan Dušan Josip Smodej. In že je na Metalki oživel Putinov obraz v krvi. Desno zgoraj je števec sešteval žrtve vojne, levo zgoraj pa je bil datum slovenskih volitev.

Obraz zgodovine bo kultura

Naslov Vladimir Putin v ukrajinski krvi ne zavaja. Prikazana rdeča snov je zares kri Ukrajincev, ki so živeli v Franciji, preden so se šli kot prostovoljci borit za svojo državo. Še prej jim je najeta medicinska sestra vzela kri, ki jo je Molodkin uporabil v instalaciji Putinovega portreta iz pleksistekla. »Kri in nafto uporabljam kot jezik moči, ki je povezan z vplivnimi ljudmi. V Franciji imamo veliko nekdanjo vojaško tovarno, ki je daleč od mest in kjer lahko svobodno ustvarjamo po svojih pravilih. Pomembno je, da smo pri ustvarjanju neodvisni,« pojasni Molodkin, ki se pošali, da že malo spominjajo na bolnišnico.

V ogromnem industrijskem kompleksu se srečujejo različni ustvarjalci, ki se spogledujejo z umetnostjo radikalnega podzemlja. »Današnji svet je šokanten, v veliki krizi. Umetnost mora najti primeren jezik katastrofe, ki je pomemben, zato skušamo skladno z njim govoriti in biti aktivni. Če bomo nadaljevali z jezikom izpred dveh, treh let, bomo veliko težje razumeli svet. A ko ljudje razumejo, koliko krvi, življenj nedolžnih bo vključenih, se nam začnejo porajati drugačna vprašanja. Spoznamo, da lahko svojo kri izgubimo za interese kogar koli.« Pri projektu krvavega Putina skuša s sodelavci ugotoviti predvsem, kako številke umrlih vplivajo na politiko v Evropi in po svetu. »Umetnikova naloga je, da poskuša razumeti načine, kako politiki plačujejo s krvjo nedolžnih za svojo agendo. Tako deluje svet. Smrt ljudi se izrablja za politične interese.« Pri svojem delu poskušajo biti karseda neodvisni, a sogovornik prizna, da je to v resnici zelo težko. Angažirali so skupino opazovalcev v Ukrajini, ki izvaja monitoring, prav tako so za informacije o številu mrtvih v stiku z ukrajinskimi bolnišnicami.

Do omejevanja ruskih umetnikov na Zahodu je kritičen. Pojasni, da so strateške sanje totalitarnih vladarjev utišanje drugih, še posebej kulturnih glasov: »Na koncu bomo lahko zgodovino gledali samo skozi umetnost. Obraz zgodovine bo kultura. Ta način cenzuriranja je brutalen in nespameten. Že sama razprava o nacionalnosti kulture je v izhodišču napačna.«

Obisk starih prijateljev

Med projekcijo je mimoidoča 38-letna Manca Krnel vzela v roke telefon, da bi fotografirala novo začasno podobo Metalke. »Te akcije so nujne v mestu, ki naj bi imelo kulturni pečat. Zdi se mi, da so takšne stvari edini dober odgovor na to, kar se trenutno dogaja. Ozaveščajo ljudi, jim zbudijo kakšna razmišljanja, delujejo proti uspavanosti družbe, pa tudi estetske so.«

Čez dobro uro so se umetniški gverilci v Ljubljani odločili zamenjati lokacijo. Kasneje je projektor podobo projiciral na prostrano steno Pivovarne Union ob Celovški cesti. »Roman Uranjek dobro pravi, da so časi krize zelo slabi za umetnika in zelo dobri za umetnost,« pove Dušan Josip Smodej. Skrbi ga, ker v delu sodobnikov in mlajših ustvarjalcev opaža nemoč. »Ni več te akcije, kot je značilna za generacije, ki so začele kariero v osemdesetih, denimo Laibach, Irwin, Živadinov. Ni te želje po spremembi sveta. Treba se je boriti.«

S kolesom se je pred projekcijo ustavila 23-letna E. P., ki jo je krvava podoba, kot je bil tudi njen namen, šokirala. »Je nekaj, kar bi težko dal na steno, ker tudi tukaj živijo Ukrajinci, ki imajo morda travme. Mojo prijateljico Ukrajinko je od vojne naprej strah hoditi po temi in bi se tega ustrašila. Po drugi strani je pa kar dober portret, ki ga ni lahko gledati.«

Ura je bila točno 12 minut čez deset, ko je za njihovo »bazo« parkiral policijski avto. Policista, vljudna, a rahlo začudena, sta naredila zapisnik. Ko sta odšla, je imel Smodej na obrazu širok nasmešek: »Rekel sem jima, da gremo najbrž nazaj v center, in sta odgovorila, da ni problema, ker onadva tako in tako ne delata v centru.« A za ta večer so zaključili in Putin je nehal plavati v krvi. Vsaj na steni pivovarne Union.  x