Umetniški ateljeji so pogosto posebno doživetje, atelje akademskega kiparja Matjaža Počivavška v prelepi Glančevi zgradbi iz 50. let ob Večni poti pa je bil te dni po naključju tako poln umetnikovih del iz različnih obdobij, da se je zdel kot izbran galerijski prostor. A tu so tudi ne njegova dela: visoko na steni kipec žalostnega Jezusa v pozi Rodinovega misleca, katerega replika stoji pod njim, na tleh velik prodnik, lingam, sveti kamen iz Nepala, na podstavku pa izvrstna iz kamna izklesana moška glava, ki jo je nedavno našel na robu nekega gradbišča. Kiparjevo oko je povsod.

Več kot v Sloveniji je Počivavšek pravzaprav razstavljal v tujini, od Pariza do Dunaja, od Madrida do Zagreba; pred desetimi dnevi so njegov kip Jerneju Kopitarju postavili v Beogradu na trgu Majik, med Palmotićevo ulico in bulvarjem Georgea Washingtona.

Pred šestimi leti je Beograd daroval Ljubljani kip jezikoslovca Vuka Stefanovića Karadžića, pred dvema tednoma pa so v Beogradu postavili ljubljansko darilo, vaš kip jezikoslovcu Jerneju Kopitarju. Ste zadovoljni?

Seveda sem zadovoljen, zlasti, ker se je projekt zelo vlekel in trajal cela štiri leta. Potem ko sem bil izbran na natečaju, so bili postavljeni roki zelo kratki, tako sem bil na začetku prisiljen delati v neznosni vročini, ki je vladala tistega poletja 2019, kar pa je povzročalo precejšnje težave glede na naravo dela. Približno dva kubična metra tekočega voska smo namreč vlili v železni kalup, zunanja temperatura pa se je že skoraj približala tališču voska, ki naj bi se v tem kalupu strdil. Po odprtju kalupa sem vosek še obdeloval, kar v tisti vročini nikakor ni bilo enostavno. Sledilo je livarjevo delo, a kmalu za tem je prišla epidemija, dvoletna prekinitev projekta, in tudi v Beogradu so prenovo trga, kjer naj bi kip stal, prelagali, okolica pa še danes ni popolnoma urejena … Spomenik zdaj končno stoji, v bližini soseske, imenovane Kopitarjeva gradina, v neposredni bližini strogega središča. S tega stališča je sama lokacija enkratna.

Bolj gladko so stvari tekle leta 2017 ob izjemni razstavi v zagrebškem Muzeju umetnosti in obrti?

Drži, večjih težav ni bilo, tudi zato, ker je šlo za samostojno razstavo, ki jo avtor lahko lažje organizira in nadzira. Tudi ta projekt je bil zelo obsežen, saj sem predstavil več kot deset let svojega ustvarjanja. Med drugim je šlo prav tako za izredno zapleten prenos nadvse občutljivih večjih skulptur in risb v vosku, a zaradi bližine Zagreba mi je uspelo vse v celoti nadzirati. Tisti prostor je prekrasen, dve povezani dvorani, v kateri sem lahko smiselno razporedil svoja dela. Bilo pa je tudi nekaj srečnih naključij, predvsem mojster za luč, ki je odlično obvladal svoj posel in s tem ustvaril čarobno vzdušje v tem prostoru brez dnevne svetlobe.

V kletnem prostoru Moderne galerije ste imeli leta 2016 razstavo malih plastik in voščenih risb, kot jim pravite. Ker ste v mladosti izjemno veliko risali, kasneje pa se povsem preusmerili v kiparstvo, me zanima, ali v te voščene risbe dejansko posredujete z roko?

Kipar mora biti tudi odličen risar, kiparstvo navsezadnje ni nič drugega kot risba v treh dimenzijah, in res sem na začetku veliko, veliko risal, potem pa se je ta risba dokončno metamorfizirala v materialnost, črtno risanje kot tako sem tedaj opustil. Postopoma sem začel uvajati proces dela, pri katerem se nekako umikam od neposrednega oblikovanja forme z roko in puščam materialu, da sam ustvarja formo. To ne pomeni, da roke ni več, le da ne pušča sledi. Enako velja za risbe. Ta anahronističen proces je globoko zakoreninjen v zgodovini likovne umetnosti in njenih acheiropoietskih podobah, se pravi podobah, ki jih ni naredila človeška roka.

Vaša zadnja velika razstava pri nas je bila v Kostanjevici leta 1996. A ni že čas za retrospektivo?

Mogoče. Glede razstavljanja se rad, če je le mogoče, izogibam ponovnim predstavitvam v istih prostorih. Nov, neznan prostor me mora nagovoriti, zame je izziv in hkrati inspiracija za nova dela, s katerimi ga bom poselil. Prostor vdihnem in ga izdihnem, obogatenega s svojimi deli.

Z ozirom na format vaših del veliko možnosti ni: Moderna galerija, velika razstavišča v Mariboru …?

Sam ne delam programov razstavišč, moja naloga je ustvarjanje. Vsekakor pa je dobro, da Slovenija v razstavnem smislu postane bolj policentrična.

Ste tudi profesor na oddelku za kiparstvo, kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenskega kiparstva? V sosednjem ateljeju sem videla študenta izdelovati repliko s fasade kopališča Ilirija ukradenega kipa Plavalka Franca Goršeta.

Drži, dva študenta pod mojim mentorstvom izdelujeta to repliko v okviru sodelovanja med ALUO in mestno občino Ljubljana. Sicer pa imamo zadnja leta v letnikih skoraj same študentke. V tem seveda ne vidim nič slabega, gre pač za naraven proces. Ko sem v v drugi polovici 90. let kot profesor prišel na akademijo, so bili v letnikih večinsko fantje, nekako od leta 2000 naprej so večinsko dekleta. Po mojem gre za družbene procese in različne prioritete fantov in deklet, ki so onstran našega vpliva.

Ali se ta zamenjava večinskega spola odraža tudi v drugačnem kiparstvu?

Težko bi rekel. Dejstvo je, da je bilo kiparstvo fizično delo, ukvarjanje z materialom, a v zadnjih letih opažam njegovo dematerializacijo, do katere prihaja tudi pod vplivom novih medijev in tehnologij, veliko študentk in študentov preide v višjih letnikih v raziskovanje videa, elektronskih medijev, fotografije …

Ta dematerializacija je torej verjetno pogojena s splošnimi trendi v umetnosti, ne pa s spolom?

Vsekakor. Osebno nikoli nisem razumel, kaj naj bi pomenilo ločevanje po spolih. Na žalost se mi zdi, kot da smo se znašli v obdobju vsesplošne regresije. Zakaj si moramo danes ponovno zastavljati vprašanja o vojnah, beguncih, spolih itd.? Ali si nismo na ta vprašanja že davno odgovorili? Generacije, ki prihajajo, so zaradi hitre, a morda pogosto površne informiranosti, vedno bolj vezane na trende oziroma na trenutno dogajanje v svetovni umetniški produkciji.

Vrniva se k javnim naročilom. Prekletstvo kiparskih del je verjetno ravno popolna odvisnost od javnih naročil, saj zasebnih verjetno praktično ni, kajne?

Kiparska naročila so, z redkimi izjemami, res odvisna od države ali mest. Državna naročila so po letu 1980 začela usihati, danes pa so velika redkost. V preteklosti so bile pomemben naročnik tudi velike slovenske korporacijske zbirke, ki jih danes prav tako ni več. V socializmu je bila ravno država največja naročnica. Pomislimo samo na izjemna jugoslovanska naročila, grandiozne projekte, kot so bili Kozara, Sutjeska itd., spomenike, ki jih danes skupaj z arhitekturnimi presežki predstavljajo na velikih razstavah po svetu kot izredne dosežke.

O tem, da je v Ljubljani arhitektura izpodrinila kiparstvo, se je odločno slišalo prav ob spomeniku žrtvam vseh vojn.

Mislim, da pri zadnjih natečajih res prevladujejo rešitve arhitekturno dizajnerskega tipa, ki se precej oddaljujejo od kiparskega bistva. Po mojem gre tudi za napačno poimenovanje teh izbranih objektov, tu ne gre za skulpture, temveč za arhitekturna obeležja. Ker nisem arhitekt, o kakovosti teh del ne bom sodil. Kiparstvo je namreč ustvarjanje dvojnika, oblikovanje nekakšnega totema tabuja, razkritje nečesa, kar bi moralo ostati skrito, pa se je razkrilo, in zato za svoje bivanje potrebuje točno določen kraj. V nasprotju s tem pa zame arhitektura ni kraj, temveč prostor, v katerega vstopamo in kamor se projicirajo naša telesa. Arhitekti uporabljajo vnaprej določene načrtovalske principe dela, ki so diametralno nasprotni kiparskim načinom, ki niso vnaprej določeni, temveč prej prepuščeni tyche, boginji sreče in naključja.