Ministrstvo za kulturo je pred časom predstavilo predlog Nacionalne strategije za muzeje in galerije za obdobje 2024–2028 ter ga ponudilo v javno razpravo. Dokument je pripravila delovna skupina, ki jo je vodil državni sekretar Matevž Čelik Vidmar, glavni cilj strategije, o kateri smo že pisali, pa je po njegovih besedah »celostna posodobitev sistema muzejev in galerij«. O osnutku strategije je na ponedeljkovi seji razpravljal tudi Nacionalni svet za kulturo skupaj z nekaj vabljenimi gosti.

Med vizijo in realnostjo

Prisotni predstavniki muzejev so oblikovanje strategije pozdravili, vendar ob tem opozorili na nekaj pomanjkljivosti, ki ne upoštevajo raznih težav, s katerimi se srečujejo muzejske ustanove. Tako je direktor Prirodoslovnega muzeja Slovenije Miha Jeršek poudaril, da je strategija vredna podpore že zato, ker napoveduje stabilno in zadostno financiranje muzejev in galerij. »Bistveno pa je, v kakšni meri bo ta dokument zavezujoč oziroma podprt z ustreznimi zakonskimi spremembami – kajti če ne bo, potem ne pomeni veliko.« Razkorak med teorijo in prakso je namreč na muzejskem področju po njegovih besedah velik: čeprav naj bi država zagotavljala primerne finančne in prostorske pogoje za delovanje muzejev, v resnici ni tako, saj številni med njimi že leta čakajo na nujno prenovo ali pa primernejše prostore. Izpostavil je tudi kadrovske težave, povezane s plačno politiko, kajti določene profile, kot so denimo informatiki ali računovodje, v muzejih le težko dobijo, saj lahko bistveno več zaslužijo drugje.

Sprejem strategije je podprl tudi direktor Pokrajinskega muzeja Celje Stane Rozman, ki pa je hkrati opozoril, da »muzejska mreža«, o kateri govori dokument, ne obstaja zares, vsaj ne na način, kot obstaja enotna knjižnična mreža. »Muzeji so po državi razpršeni dokaj neenakomerno, med njimi pa so tudi precejšnje razlike – ustanoviteljica nekaterih je država, drugih pa lokalna skupnost, pri čemer lahko neki pokrajinski muzej pokriva območje ene same občine, drugi pa celotno statistično regijo. In ko se piše o digitalizaciji celotnih zbirk, je treba tudi omeniti, da muzeji nimajo enotnega programa za evidence, kot ga imajo knjižnice, temveč vsak svojega, prav tako nimajo vsi kadrovskih, finančnih in drugih zmogljivosti za hranjenje ogromnih količin podatkov.«

Od kod bo prišel denar?

Podobne pomisleke je delila direktorica Dolenjskega muzeja Jasna Dokl Osolnik: »Zapisane cilje bi zelo težko poenotili za vse muzeje, saj delujejo v kadrovsko ter prostorsko zelo različnih okvirih, ob tem pa nimamo standardov in normativov za opredeljevanje velikosti muzejev ali njihovega dela; to bi bilo treba urediti s posebnim zakonom.« Strategije je sicer vesela, opominja pa, da je na trenutke sila splošna. »Pri napovedanih obnovah bi bilo treba vsaj okvirno navajati, koliko sredstev bi bilo namenjenih zanje, da bi lahko ocenili, ali so sploh izvedljive.« Veliko nejasnosti je tudi glede digitalizacije: od kod bo prišel denar za nakup potrebne opreme, kdo bi plačal kader, ki jo bo izvajal, in kdo bo zagotovil varno hrambo podatkov. »Vsaj pokrajinski muzeji sredstev za opremo ne moremo dobiti od ministrstva, temveč le od lokalne skupnosti ali iz lastnih prihodkov, kar pa ne bo nujno dovolj.«

Direktorica Galerije Fotografija Barbara Čeferin je menila, da bi lahko strategija bolj zaznavala tudi zasebne in neodvisne galerije, ob tem pa se je zavzela še za ustanovitev muzeja fotografije, ki bi hranil in vrednotil bogato slovensko fotografsko dediščino.

Za manj nejasnosti

V razpravi je članica sveta Maša Jazbec ugotovila, da je osnutek napisan dobro, »vendar tudi rahlo romantično«, kolikor se zdi nekam odmaknjen od realnosti: »Kadrovsko posodabljanje, tudi z novimi poklici, oziroma krepitev strokovnega razvoja zaposlenih v muzejih bi morala biti precej višje med prioritetami.« Kot je dodal član sveta Mitja Čander, mora biti strateški dokument zasnovan tako, da je izvedljiv, ne pa da naslednja vlada ugotovi, da je »nerealen«, in ga pospravi v predal. »V strategiji bi bilo zato treba opredeliti finančni okvir za izvedbo, pa tudi vire ter dinamiko financiranja, sicer bo ostala na ravni osnutka. Ravno tako je treba predvideti potrebne zakonske spremembe.« Član sveta Marko Vatovec je v predlogu pogrešal analizo trenutnega stanja in kazalnike uspešnosti izvajanja strategije, nujna se mu zdi opredelitev virov financiranja digitalne infrastrukture.

Svet je nazadnje sprejel sklep, da je osnutek strategije vsebinsko sodoben ter primerno naslavlja področje muzejske in galerijske dejavnosti, ob tem pa predlagal, da se dokument dopolni s krajšo analizo trenutnega stanja, navedbo zakonskih sprememb, ki bodo zagotovile izvajanje strategije, s finančnim okvirom in viri ter s kazalniki uspešnosti. Predlog strategije je sicer v javni razpravi do 15. novembra.