Kot državna skupnost se v Sloveniji do različnih perečih zadev opredeljujemo tudi z resolucijami, sprejetimi v Državnem zboru. Te niso obvezujoči zakoni, nakazujejo pa, kaj v prihodnosti želimo doseči na določenem področju. Na področju jezika velja Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021-2025, ki ima kaj povedati tudi o slovenski slovnici. Zakonodajalec pravi takole: »Osnovno opremljenost na ravni opisa posameznega jezika predstavljata temeljni enojezični slovar in temeljna slovnica sodobnega knjižnega oziroma standardnega jezika, takoj za tem pa še raznovrstni specializirani jezikovni priročniki.« Konkretno o slovnici resolucija meni, da »za temeljno slovnično« delo velja »Slovenska slovnica Jožeta Toporišiča«.
Kot vemo, je prva izdaja Toporišičeve slovnice stara skoraj petdeset let (1976), zadnja prenovljena je iz leta 2000. Na portalu Fran obstaja tudi del, ki ponuja opise vseh pomembnejših slovenskih slovnic, in avtorja opisa Toporišičeve slovnice Franc Marušič in Rok Žaucer med drugim brez dlake na jeziku omenita, da to slovnico »pogosto obravnavajo kot znanstveno delo, čeprav postavljenih trditev ne utemeljuje oz. ne potrjuje z ustreznimi referenčnimi viri«. Poleg tega menita, da je bila »sprejeta kot osrednja slovnica slovenščine, ta status pa ohranja še danes kljub relativni zastarelosti«. Skratka, strokovna ocena: v bistvu je slovnica neznanstvena in dokaj zastarela. Resolucija se s prvo trditvijo sicer ne strinja, se pa strinja z drugo: »Čeprav sta obe temeljni deli še vedno uporabni, pa zaradi jezikovnih in tudi metodoloških sprememb zadnjih desetletij ne zadoščata več vsem potrebam, ki jih pogojuje današnja jezikovna stvarnost«. Formulacija je previdna, ampak ja: slovnica in slovar sta zastarela.
Kaj se je na slovničarskem področju zgodilo po letu 2000? Leta 2017 je založba Rokus Klett izdala dve šolski slovnici avtorja Kozme Ahačiča, Kratkoslovnico za osnovne šole in Slovnico na kvadrat za srednje šole. Del teh vsebin je bil potem uporabljen tudi na spletnem portalu za osnovne in srednje šole Franček. Oboje je bilo toplo sprejeto v učiteljski skupnosti, Kozma Ahačič je prejel predsedniško Jabolko navdiha, postal Delova osebnost leta in to je vse lepo in prav. Vendarle pa smo zdaj vsi skupaj v zagati. Naj to pojasnim s primerom presihajoče besedne vrste. Razdelitev vseh besed po besednih vrstah (samostalnik, pridevnik itd.) je ena od popularnejših slovničarskih dejavnosti še od Dionizija Tračana naprej. Dobro je, če vemo, v katero kategorijo spada posamezna beseda, ker se potem zdi, da je jezik urejen. Toporišič je v dotedanjo tradicijo, ki se je vlekla še od Bohoriča, predvsem pa od Kopitarja naprej, vrgel pravo bombo. Na ne prav prijazen način je povedal, da dotedanji slovničarji niso imeli pojma, nekatere tradicionalne besedne vrste je zlepil skupaj, druge razdelil, predvsem pa uvedel novi, zloglasni »povedkovnik«. V prvi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika povedkovnika kot besedne vrste ne boste našli, za SSKJ je bila Toporišičeva detonacija prepozna. Se pa potem povedkovnik obilno pojavlja v Toporišičevem pravopisu iz leta 2001 – tam jih je skoraj petsto. V drugi izdaji SSKJ iz leta 2014 so avtorji nekoliko mencali glede ukinjanja te besedne vrste, ki je nihče ne mara, število povedkovnikov so zmanjšali na deset. Jagodni izbor je bil skrajno nenavaden: bòt, kós, kvít, predôlgčas, preškóda, pretemà, prerés, premràz, tréba, všéč. V slovnicah Kozme Ahačiča povedkovnika kot besedne vrste ni več. Koliko je torej v slovenščini besednih vrst? So te zdaj Toporišičeve ali Ahačičeve ali to sploh ni več važno?
S tem je povezano vprašanje: kako v letu 2023 slovnično izzvana govorka in govorec slovenščine lahko izvesta kaj definitivnega o besednih vrstah? Na portalu Fran je ob opisih slovnic tudi del, ki nas preko spletne povezave pošilja na konkretno digitalizirano besedilo slovnic, če ta obstaja. Pri Toporišičevi slovnici piše »Avtorske pravice še niso potekle«, torej z digitalnim dostopom ne bo nič, lahko pa kupite knjigo. Ima naša Resolucija o tem kakšno mnenje? »Pomanjkljivost obeh temeljnih del (SSKJ in Toporišičeve slovnice) je tudi, da sta bili napisani za prikaz v knjižni obliki in da je le temeljni slovar prešel v digitalno okolje, zaradi prvotne knjižne zasnove pa mu ni povsem prilagojen«. In še: »Omenjeno temeljno slovnično delo hkrati tudi ni na voljo v prostem dostopu«. Skratka, težava je tako knjižna oblika kot tudi dostopnost. Kot se zdi tudi avtorjem Resolucije, morajo biti osnovne informacije o jeziku v tem času dostopne v digitalni obliki in v odprtem dostopu. To bi potem omogočilo, da slovnične informacije lahko vsakdo uporabi, kjerkoli in kakorkoli želi.
Na drugi strani imamo sodobnejšo legitimno zasebno pobudo založbe, ki se je odločila in investirala v izdelavo dveh novih šolskih slovnic, avtorja, ki je to nalogo zmogel, ter hvalevredno investicijo države v odprti šolski portal Franček, preko katerega je del slovničnih vsebin iz obeh slovnic dostopen vsem. Digitalna oblika je torej do neke mere zagotovljena, kaj pa odprti dostop? Na portalu Franček pod opisom besednih vrst lahko beremo: »Založba Rokus Klett, d. o. o. Vse pravice pridržane. Objavljeno z dovoljenjem založbe«. Torej: če veljajo Toporišičeve besedne vrste, jih v knjižni obliki za 62 evrov lahko kupite pri Založbi Obzorja. Če veljajo Ahačičeve besedne vrste, so te v lasti založbe Rokus Klett. Je prišel čas za slovnico, ki bo strokovno utemeljena, digitalna, predvsem pa odprta in last nas vseh?
