Če je torej oboje vrednota, znanje domačega in znanje tujih jezikov, bi morala biti tudi oba izreka združljiva. A ne gre tako zlahka. Pa je združljivo tisto, v imenu česar ju govorniki in govornice tako radi navajajo? Čeprav nisem filozof, se mi zdi, da se Wittgensteinovo ime pri teh priložnostih pravzaprav izgovarja po nemarnem. Filozofov »moj jezik« je človeški jezik v splošnem pomenu – v kontekstu jezikoslavilnih dogodkov pa se zazdi, kot da je Wittgenstein izumil neke vrste motivacijsko mantro za skrbno, vztrajno in neutrudno učenje, spoznavanje in spoštovanje maternega jezika – saj si s tem samodejno tudi širimo svoj svet. Do neke mere to gotovo tudi drži – pa tudi do neke meje. Meje našega sveta? Nato na vrsto pride odrešilna možnost: znanje več jezikov. Ali poleg človekove večje vrednosti to pomeni tudi preseganje mej? Smo potem več vredni v več svetovih? Ali pa z znanjem več jezikov meje svojega sveta samo potisnemo malce naprej? V čigavo ozemlje?
Spominjam se zanimivega dogodka v nekem neglavnem mestu neke bivše članice Evropske unije, ko smo pred več kot petnajstimi leti praznovali trideseto obletnico ustanovitve lektorata slovenščine na mestni univerzi. Po nagovoru univerzitetnega vodstva sta imela nagovor še predstavnika Republike Slovenije, visoki uradnik z nekega urada in poslanec, predsednik nekega parlamentarnega odbora. Pomočnica tega visokega uradnika (ki v slovenski javnosti ni veljal ravno za zgled uglajenosti in razgledanosti) je še pred začetkom dogodka na prazne stole v dvorani razdelila liste z izročkom njegovega nagovora v angleščini. Strahoma sem ga preletel in z olajšanjem presenečen opazil, da gre vsebinsko za čisto spodobno besedilo, ustrezno situaciji. Ko je uradnik prišel na vrsto in spregovoril v slovenščini, pa je šlo za čisto drugačno pesem, precej razglašeno. Nekdo iz vrst zaposlenih na uradu je bil torej dovolj pogumen, priseben in – paradoksalno – privržen, če že ne svojemu šefu, pa vsaj poslanstvu svoje ustanove in navsezadnje svoji državi, da je napisal v angleščini tisto in tako, kar in kakor je bilo treba gostom te prireditve povedati, ne pa tistega, kar je v slovenščini naklatil visoki uradnik. Kako je bilo to mogoče? Visoki uradnik ni mogel pregledati izročka, saj ni znal angleško. Sploh. Kar ga je tudi zelo motilo. Ko smo se po prireditvi z univerze napotili peš v mesto na slavnostno kosilo, se mi je, jezikoslovcu, pridušal, da mu je »j…mum…er« tako žal, da se ni naučil angleščine, zdaj pa da je že prepozno. (Drugi državni predstavnik je svoj (precej nerodni) nagovor prebral v (precej nerodni) angleščini.)
Gotovo se je jezike lažje učiti prej kot pozneje. Oboje pa je vendarle tudi relativno. Evropski in domači pogon promoviranja in poučevanja tujih jezikov (še posebej angleščine) si že dolgo prizadeva za čim zgodnejše učenje jezika, temu pritrjuje tudi dobršen del staršev (še posebej tisti, ki se jim zmotno zdi, da znajo angleščino preslabo zato, ker so z njo začeli prepozno). Isti pogon si prizadeva tudi za čim večje število tujih jezikov v šolski ponudbi. Prednosti tako zgodnjega učenja kot raznovrstnosti jezikov v izobraževalni ponudbi in v osebnem jezikovnem repertoarju ugotavlja in zagotavlja neskončno število različnih raziskav; dobrobiti segajo od pozitivnega vpliva na spoznavni razvoj in večje občutljivosti za kulturno različnost do daljšega ohranjanja možganske forme v starosti. Vse te študije seveda le malokdo zares kritično pozna, celo med tistimi, ki o teh zadevah odločajo.
Tudi iz slovenske izkušnje vemo, da se npr. poznejši začetek učenja jezika lahko kompenzira z večjo motiviranostjo. In marsikdo med nami nosi v sebi večjezično senco – ko smo v mladosti precej časa, moči in živcev porabili za učenje nekega tujega jezika, bodisi v šoli bodisi v prostem času, pa se ga nismo nikoli naučili do kakršnekoli uporabne stopnje. Industrija tujejezičnega poučevanja nas miri: kakršnokoli, tudi najskromnejše znanje nekega jezika je boljše od nikakršnega. Nam pa ostaja okus sladkane limone.
Množičnemu neciljnemu učenju več tujih jezikov kot samoumevni vrednoti in kot zanesljivi naložbi v vsakogaršnjo prihodnost se najverjetneje čas izteka – kar omenjenemu pogonu učenja in poučevanja tujih jezikov seveda ni nič kaj všeč. Lektorata slovenščine na prej omenjeni univerzi žal ni več. Med nove oblike ciljnega učenja tujih in maternih jezikov bi že zdaj morali uvrstiti uporabo umetnointeligenčnih pripomočkov pri prevajanju, tvorjenju in razumevanju besedil. Danes bi omenjeni uradnik svoj nagovor lahko avtomatsko prevedel v angleščino (in si zagotovil bistveno večjo blamažo).
S strahom in žalostjo pa tudi v Evropi spet vidimo drugačen način premikanja meja, za katerega smo upali, da je ostal za zmeraj na smetišču zgodovine: meje mojega jezika so meje mojega sveta, zato meje premaknem z orožjem in svet svojega jezika razširim. Kdo proti?
