Ministrstvo za kulturo je prvega decembra objavilo Javni razpis za izbiro ponudnikov za izvedbo projektov na podlagi nacionalnega programa za jezikovno politiko v letih 2024–2025. Denarja na razpolago je precej manj, kot ga je bilo za prejšnje dvoletje; slovenski nacionalni program za jezikovno politiko (tretji zapored velja od 2021 do 2025) pa ima itak toliko vsebinskih zavez, da jih ne bi pokrilo še bistveno več denarja. Skupna višina projektnih sredstev se sicer sliši za gospodinjsko-društveno dojemanje kar precejšnja: 376.000 evrov za dve leti. Toda če na jezik(e) – saj jezikovnopolitični program ne govori samo o slovenščini, temveč tudi o manjšinskih jezikih, znakovnem jeziku, jeziku gluhoslepih, tujih jezikih – gledamo kot na temeljno infrastrukturo, brez katere razvita država in družba ne moreta harmonično in učinkovito delovati, potem je vsakomur jasno, da je ta vsota zelo majhna.
Jezikovna infrastruktura se seveda napaja tudi iz drugih virov – velik delež pri tem imata Ministrstvo za izobraževanje pa Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije – vendar gre pri tem pretežno za stalno potekajočo ustaljeno pedagoško in za avtonomno raziskovalno dejavnost. Jezikovnopolitični program pa naj bi omogočal, če že ne zagotavljal, zasnovo in izvedbo tistih dejavnosti, ki so po mnenju tako stroke kot politike za državno in narodno skupnost nujni in ključni. Da je za kakršenkoli infrastrukturni preboj na jezikovnem področju navedena vsota visoka, se zdi samo nekomu, ki ni nikoli razmišljal recimo o ceni prometne, energetske, kaj šele vojaške infrastrukture. Tiste redke ustanove, ki se z jezikovno infrastrukturo za slovenščino resno ukvarjajo (na obeh področjih razpisa, torej z razvijanjem jezikovnih portalov in s pripravo gradiv za učenje slovenščine kot tujega jezika) in imajo s tem bogate izkušnje, so z razpisno vsoto izrazito nezadovoljne.
Za marsikoga drugega pa se zdi ta denar kot nebeška mana za izsušeno denarnico. Nekaj v zvezi s slovenščino? Ah, bomo že, z lahkoto … Tudi v moj službeni e-predal se je mimo smetarskih filtrov prebilo sporočilo nekega slovenskega podjetja, ki me je prijazno opozorilo na zgornji razpis in ponudilo pomoč pri prijavi. Sporočilo je bilo celo razdolgočaseno s fotografijo čedne črnolaske, ki s pisalom v roki nasmejano zre v računalniški zaslon (ob njej na mizi v zaslon napeto zre tudi barvno usklajena mačka), nad zaslonom pa so izpisane besede »dvojina«, »šumniki«, »velika začetnica« in »šest sklonov«. Seveda, kaj pa drugega. Ko radoveden oddeskam na spletno stran podjetja, izvem: »poslanstvo podjetja /…/ temelji na strategiji alokacije sredstev iz javnih razpisov v področje trajnostnega razvoja in digitalnega prehoda v zeleno družbo«.
Res smo še (ali že?) zelena družba, če nasedamo na takele mance in marnje. Kar klecnemo, ko nas zadene besedna zveza »strategija alokacije sredstev iz javnih razpisov«. Najbrž nas večina niti ne ve, kaj je alokacija, zveni pa imenitno. Še posebej v kombinaciji s strategijo. In če dodamo še abstraktno zvezo »sredstva iz javnih razpisov« – kar ne pomeni nič drugega kot javni denar, se nam zdi poslanstvo podjetja že primerljivo kaki vesoljski agenciji. Da le redko kdo zares ve, kaj naj bi bil trajnostni razvoj in kaj digitalni prehod v zeleno družbo, pa tudi težko zanikamo.
Preskok. Seminar na prvi stopnji ljubljanske slovenistike, nedavno. Predstavitev gre dobro, tekoče, kar naenkrat pa se pri izrekanju besede »stigmatizirano« predstaviteljica spači. Ko zaključi stavek, jo povprašam, zakaj se je spačila. Odgovor? Ker ne razumem besede. Hm. Nisem ravno prepričan, da je najboljša strategija alokacije nerazumljenega pomena besede v razumevanje prehod v grimaso. Mogoče bi bilo bolje že pred nastopom pogledati, kaj beseda pomeni? Če boš že besedo uporabila? Saj za to res ni potreben noben hud napor, kot včasih, ko je bilo treba najti knjigo in jo odpreti na pravi strani – danes so tudi jezikovne informacije oddaljene le nekaj klikov in dostopnih jezikovnih dobrot je na pretek.
Toda če še (bodočim) slovenistom in slovenistkam ne pride na misel, da bi se pred uporabo pozanimali, kaj neka beseda pomeni, najbrž to ni samo stvar bose kovačeve kobile. Že pred poldrugim desetletjem smo v neki raziskavi izvedeli, kaj najpogosteje storijo dijaki in dijakinje, ko neke besede v besedilu ne razumejo. Nič. Grejo naprej. Na drugem mestu, s precejšnjim zaostankom, je bil odgovor, da pač koga vprašajo, če je ravno pri roki. Sicer pa nič. Praktičen, funkcionalen pristop k razumevanju jezikovnih sporočil je v naših koncih še vedno prej izjema kot pravilo. Razumeš samo tisto, kar že veš. In tisto, kar ti nekdo neposredno pove. Sicer ostaneš v temi.
Dobro, pred petnajstimi leti še ni bilo portala Fran, pa tudi marsikaterega drugega dragocenega in uporabnega vira, ki jih najdemo recimo na spletišču Centra za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani, še ni bilo. Marsikaj pa se je že takrat našlo. A takrat (in najbrž to velja še danes) se je bilo treba sicer naučiti vse o sestavi geselskega članka v Slovarju slovenskega knjižnega jezika – resnične uporabe slovarja v dobrem in slabem (torej z zavedanjem, v čem vse je slovar pomanjkljiv in nezanesljiv) pa se ni bilo treba naučiti nikomur.
Tudi zato se odločevalcem in odločevalkam še zdaj zdi, da je za vzdrževanje in razcvet slovenskega jezika potrebno predvsem neizmerno veliko ljubezni in le nekaj malega finančnih drobtinic. Da tisti, ki se z jezikom poklicno ukvarjajo, pač ne shirajo – preveč pa še s kruhom ni dobro.
