Evropska prestolnica kulture, ki bo leta 2025 v Novi Gorici in Gorici, se vse bolj približuje, vedno bolj prepoznavne oblike pa dobiva tudi njen program. O glavnih vsebinskih poudarkih, dilemah in izzivih, ki spremljajo pripravo tako obsežne prireditve, je spregovoril Stojan Pelko, programski vodja zavoda GO! 2025, v katerem skrbijo za izvedbo tega čezmejnega projekta.
Do začetka Evropske prestolnice
kulture je še malo več kot leto dni. Kaj lahko na tej točki poveste o
njenem programu?
Res je, odprtje bo 8. februarja prihodnje leto, torej na Prešernov dan. Glede programa si upam reči, da so vsi njegovi temeljni stebri, kot so bili zapisani v prijavni knjigi, trdno postavljeni – nekateri projekti že na polno potekajo, pogodbe z vsemi ključnimi partnerji, teh je več kot 60, so že podpisane ali pa bodo v kratkem. Če sem nekoliko bolj konkreten: v programu se bomo po eni strani na svež način soočili z delom velikih zgodovinskih osebnosti, kot so slikar Zoran Mušič, arhitekt Edvard Ravnikar in sloviti psihiater Franco Basaglia, po drugi strani pa bomo predstavili več sodobnih slovenskih ustvarjalcev, ki so opazni tudi v svetovnem merilu, kot so denimo gledališki režiser Tomi Janežič, pianist Aleksander Gadžijev, filmski režiser Gregor Božič ali interdisciplinarni umetnik Marko Peljhan. Hkrati bomo upravičili tisto, zaradi česar sta obe mesti sploh šli v skupno kandidaturo – tako po vsebinski plati, torej s temami, ki jih bomo naslovili, kot tudi po produkcijski, saj skoraj ni projekta, pri katerem ne bi sodelovali partnerji z obeh strani meje. Imamo se česa veseliti, toda vseeno nas do takrat čaka zelo težko leto.
Zaradi zahtevnosti naloge ali predvsem zaradi financ? Gorazd Božič, prejšnji direktor zavoda GO! 2025, je ob nedavnem odstopu dejal, da bo predvideni program s trenutno
zagotovljenimi sredstvi skorajda nemogoče izpeljati.
Za popolno realizacijo obljubljenega programa nam manjka od 20 do 25 odstotkov denarja, na kar že pol leta opozarjamo tudi naša glavna financerja, ministrstvo za kulturo in mestno občino Nova Gorica. Tega dejstva ni mogoče zakriti in pred nami sta zato dve možnosti: da pridobimo dodatna programska sredstva ali pa da vsaj do neke mere osiromašimo program in se odpovemo nekaterim projektom, ki jih še nismo zares zagnali: če v začetku leta 2024 ne bo jasnih proračunskih zagotovil, da denar zanje bo, bi se jih bilo nekorektno lotiti. Na pomanjkanje sredstev smo opozorili že maja v vmesnem poročilu odboru evropske komisije; ta je financerje pozval k ukrepanju, nam pa naložil, naj pripravimo rezervni načrt, če denarja ne bo. Ta načrt imamo, je izredno boleč, vendar se moramo zavedati, da drugače morda ne bo šlo.
Toda kolikor razumem, se je treba vendarle držati tega, kar je bilo napovedano pri kandidaturi in zaradi česar je bila ta uspešna.
Seveda, slediti je treba prijavni knjigi in realizirati projekte, ki so v njej navedeni. Sicer bi bilo podobno, kot bi neko podjetje obljubilo, da bo zgradilo blok, vmes pa bi se odločilo, da bo raje le hišo – tako pač ne gre. A ravno zato mora investitor za izvedbo zagotoviti dovolj denarja. Pri tem moram poudariti, da trenutno stanje ni posledica slabega načrtovanja, kajti sredstev za program je bilo že na začetku premalo – ministrstvo za kulturo je projektu kulturne prestolnice odmerilo enak znesek, kot ga je leta 2012 Mariboru, torej deset milijonov evrov, kakor da v vmesnem času ne bi bilo inflacije, energetske krize in zviševanja stroškov produkcije, sploh v obdobju po epidemiji, in te podražitve so bile na področju organizacije prireditev še posebej občutne. Sicer nam ministrstvo za kulturo zelo pomaga, javne zavode iz vse države spodbuja, naj v prihodnjih dveh letih v svoje redne programe vključijo projekte, v katerih bodo sodelovali z nami; takšna partnerstva zares potrebujemo, toda to vseeno ne bo dovolj.
Upoštevati je treba tudi, da nekateri projekti v prijavni knjigi niso mogli biti povsem natančno ovrednoteni. Ne pozabimo, prijava je začela nastajati leta 2018, od takrat so se spremenili tudi standardi v kulturi, tako glede ravni produkcije kot glede izbire vsebin in načinov predstavitve, naš manevrski prostor pri oblikovanju in spreminjanju programa pa je razmeroma ozek. Hkrati je boj za najboljše ustvarjalce in sodelavce neizprosen, zato moramo biti še toliko bolj spretni, da pridemo do avtorjev in vsebin, ki si jih želimo, na primer s koprodukcijami. V program smo povabili tudi nekatere projekte, ki so nastali neodvisno od nas, vendar vidimo v njih potencial, da jih nadgradimo in povežemo s tem, kar želimo kot kulturna prestolnica sporočiti.
Občina in država bosta znatna sredstva vložili tudi v infrastrukturo: za prenovo različnih stavb in širšega območja ob meji naj bi namenili več kot 110 milijonov evrov ...
Zagotovo je infrastruktura pomembna, toda svoj namen bo zares dosegla šele, ko bo zaživela z ustrezno vsebino. Obnovljeno območje tako imenovanega EPK-distrikta bo mestu dalo veliko, vendar pa od velikih infrastrukturnih vložkov v prizorišča program nima neposrednih koristi. Povedano drugače: kaj nam pomaga prenovljena stavba nekdanjega skladišča, če v njej ne bo najsodobnejše muzejske postavitve današnjega časa? Ne bi rad govoril samo o denarju, toda ko sem novembra lani nastopil to delo, sem izhajal s stališča, da nam možnost bolj dolgoročnega načrtovanja v povezavi z zadostno finančno podporo omogoča doseganje presežkov – kajti to je raven, ki jo zahteva ta projekt. Ti presežki so lahko v vsebini, oblikovanju novih pristopov ali rešitev, tudi v številu prebivalcev, ki nam jih uspe nagovoriti – vendar pa morajo biti. Saj evropska prestolnica kulture ne pomeni tega, da damo malo več za iste stvari, kot se jih počne tudi sicer!
Kaj je torej tista zapuščina, ki naj bi jo prinesel projekt? Krepitev zavesti o bogastvu evropskih kultur, a tudi
utrjevanje skupnih evropskih vrednot?
To je bila res izvorna idejna podlaga projekta evropske prestolnice kulture, toda njegova logika se je postopno premaknila: s tem, ko se je projekt iz velikih evropskih mest z bogato zgodovino in kulturno tradicijo preselil v manjša mesta, je postal nekakšen agent sprememb – za kulturno prestolnico danes mogoče res ostanejo tudi kakšne nove zgradbe, toda predvsem mora prinašati nove procese in uvide. Mislim, da bo Nova Gorica skupaj z Gorico zablestela, kolikor se bo sposobna soočiti s svojimi problemi: z opustošenimi prostori, z dediščino igralništva, pa s tem, da med obema narodoma ni bilo vedno sožitja in da na meji nekatere zgodovinske travme še niso pozabljene. Če bomo k temu pristopili skozi progresivno misel, kulturno emancipacijo ter vrhunsko umetnost, pri tem pa našli način za preseganje meja in delitev, potem bo imel projekt kulturne prestolnice smisel; in samo v tem primeru bo tudi evropsko relevanten. Prepričan sem namreč, da so zaradi zapletenih zgodovinskih izkušenj na tem območju prisotne neke prakse in spoznanja, ki so lahko zanimivi za mnoge.
Verjamem torej, da imamo kaj povedati Evropi, in na tem temelji tukajšnji del programa – tisto, kar bomo pripeljali sem od drugod, pa bo moralo nekaj povedati nam. Včasih ti ravno zunanji pogled odpre svežo perspektivo; na primer, v prijavni knjigi se z dediščino aleksandrink niso več kaj dosti ukvarjali, gre pač za temo, ki je pri nas dobro znana in raziskana. Toda ustvarjalci in ustvarjalke, ki prihajajo iz tujine, so nad to zgodbo očarani, saj se v njej odpirajo vprašanja migracij, ženskega osamosvajanja, emancipacije ranljivih skupin ... Prepričan sem, da bodo recimo avtorji, ki se nam bodo pridružili v okviru Bienala mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja, v tej zgodovinski epizodi našli nov navdih, in če se je zanjo zdelo, da je že odkljukana, se bo naenkrat pokazala kot izjemno relevantna za sodobni čas. V premislekih, ki jih odpira evropska prestolnica kulture, ni ničesar samoumevnega, zato se moramo ukvarjati tudi s tistimi tematikami, za katere morda mislimo, da je o njih jasno že vse. Zoran Mušič in vprašanje holokavsta, Franco Basaglia in vprašanje družbene obravnave duševnega zdravja, Edvard Ravnikar in vprašanje mesta, vse to so znova vprašanja našega časa – in prihodnosti.
To bo sploh prva prestolnica kulture, ki bo povezala dve mesti na različnih straneh meje – in kjer se, kot omenjeno, na majhnem območju zgošča veliko zgodovine in različnih pogledov nanjo. Ali lahko to vpliva tudi na vsebinske odločitve? Na primer, ali bi bilo mogoče narediti predstavo o fašizmu ali pa denimo fojbah, ne da bi to koga zmotilo?
Upam, da ne zvenim naivno, če rečem, da s tem nismo imeli še nobene težave. To po eni strani pripisujem temu, da je bila ekipa, ki je snovala prijavo, dejansko z obeh strani meje in se je teh zagat zavedala – razumela je torej, da ne razmišljamo vsi enako in da bodo imeli tudi umetniki svoje poglede na določene teme; zavest o zapletenosti in večplastnosti zgodovine je vgrajena v same temelje tega projekta. S projektom EPIC, evropsko platformo za interpretacijo zgodovine 20. stoletja, se lotevamo prav tovrstnih vprašanj: pri njem ne gre za to, da bi ena različica zgodovine prevladala nad drugo, niti ne za izenačevanje krvnikov in žrtev, temveč bo izhajal iz etičnih vrednot ter najsodobnejših muzeoloških znanj in metod. In če se navežem na vaš primer: pomembno je to, da italijanski zgodovinarji povedo, kaj je bilo narobe s fašizmom, naši pa, kaj je bilo narobe s fojbami. Kajti če česa nočemo, je to tako imenovani evropuding – ko se umetnosti porežejo vse osti, zato da se nihče ne razburja ali počuti užaljenega. Verodostojnih vsebin se ne bojimo, četudi so boleče; z njimi se želimo spoprijeti, da se bomo iz tega kaj naučili, pa naj gre za tragedije 20. stoletja ali za svet, kakršen je danes.
