Tri desetletja po smrti je Pablo Escobar skoraj enako priljubljen in znan, kot je bil, ko je bil še živ. Za to se ima zahvaliti tako različnim dokumentarnim filmom in igranim serijam kot (resničnim?) zgodbam o zažiganju milijonov dolarjev, da hčere ni zeblo, milijardam, ki jih je v slogu Robina Hooda razdelil revnim Kolumbijcem, ter živalskemu vrtu, ki si ga je uredil na dvorišču. Mimogrede, nilski konji so ga preživeli, se nemarno razmnožili, zdaj pa sejejo strah po državi. Najaktualnejša rešitev za nadzor nad to populacijo je njihova preselitev v Indijo in Mehiko. Po eni strani je bil eden najzloglasnejših in najnasilnejših ljudi v zgodovini Kolumbije odgovoren za okoli pet tisoč smrti, med žrtvami so bili tudi politiki, policisti, novinarji, po drugi pa z njegovo do skrajnosti skomercializirano podobo lokalni prebivalci še vedno na veliko služijo.
To bi se lahko kmalu spremenilo. V parlamentu so namreč začeli razpravo o predlogu zakona, po katerem bi bila prepovedana prodaja spominkov z Escobarjevo podobo – magnetov, kozarcev, majic, odpiračev za steklenice … Kazen za tiste, ki bi tako blago vseeno prodajali, bi bila 155 evrov, kazniva pa bi bila tudi nošnja majice ali kape, ki poveličuje zloglasnega narkobarona. V stranki zelenih, ki je zakon predlagala, navajajo, kako ni pošteno, da državo s toliko (naravnimi) lepotami in sijajnimi ljudmi v svetu predstavlja mafijski šef, ki je prelil toliko krvi, odgovoren pa je tudi za eno najnasilnejših obdobij v zgodovini države, poroča ameriška tiskovna agencija AP. Obenem tudi ni pravično, da se družine njegovih žrtev skorajda na vsakem koraku znajdejo iz oči z morilcem njihovih ljubljenih.
Kot bi imel znamko Hitler
Predlogu prav nič presenetljivo nasprotujejo prodajalci spominkov, ki jih ponujajo turistom z vsega sveta. Domačini, ki dobro, če ne že mastno služijo na račun obsedenosti z nekdanjim narkokraljem. Tudi sami so ga imeli zelo radi, celo oboževali so ga. Res je pobijal, kradel in milijarde služil na vprašljiv način, a jih je delil tudi z njimi. Eden od prodajalcev spominkov je za AP zatrdil, da bo zakon ob morebitnem sprejetju spoštoval, bi pa raje videl, da bi se politiki bolj ukvarjali z zmanjšanjem kriminala na splošno, delovnim ljudem pa pustili, naj živijo svoje življenje in služijo kakor doslej. Obenem se sprašuje, kaj naj z vsemi zalogami blaga, ki jih še ima. Koliko Kolumbijcev se preživlja na tak način, ni znano, prav tako ne, koliko denarja na leto zaslužijo s prodajo tovrstnih spominkov. Za nabor teh podatkov imajo še dovolj časa, saj mora iti predlog skozi štiri razprave, v primeru sprejetja pa bo sledilo še prehodno obdobje.
Potomci Escobarja, v 80. letih enega najbogatejših in najvplivnejših ljudi na svetu, ki je svojo kariero začel kot ropar grobov, so v Kolumbiji že večkrat vložili tudi zahtevo za blagovno znamko Pabla Escobarja, s katero bi tržili zlasti izdelke za prosti čas in izobraževanje. Nadzorni organ jim je prošnje zavrnil. »To je tako, kot bi v Nemčiji skušal ustvariti blagovno znamko z imenom Hitler,« se je že pred desetletjem hudoval Jose Luis Londono, nadzornik za industrijsko lastnino v Bogoti. Prošnjo Escobarjevega sina, da bi zaščitil očetovo ime, prstni odtis in podpis, je vlada zavrnila. »Vse skupaj so želeli uporabljati v slogu Lacostovega aligatorja,« je dodatno pojasnil. To bilo v nasprotju za javnim redom in sprejetimi načeli morale, je prepričan. »To bi bila oda nasilju!« je bil jasen. Družine to ni ustavilo, oblačila pod Escobarjevim imenom so pač prodajali v tujini. »S tem spodbujamo mir,« je takrat v intervjuju za lokalni medij razložil sin kralja kokaina Sebastian Marroquin.
Z enakimi razlogi so prošnjo Escobarjevega brata za registracijo take blagovne znamke spomladi zavrnili tudi v evropskem uradu za intelektualno lastnino. Roberto de Jesús Escobar Gaviria, soustanovitelj kartela Medellin, je leta 2015 ustanovil podjetje Escobar Inc, ki med drugim prodaja tudi kriptovaluto Escobar Cash.
