Povabljeni ste bili, da napišete Odprto pismo Evropi. Ste bili seznanjeni s to iniciativo pred tem?

Odprtega pisma Evropi nisem prebral, sem pa zelo vesel, da sem dobil možnost, da ga napišem. Emily Dickinson je rekla: 'Povej resnico, a v okljuk.' Mislim, da bi pesniki in umetniki lahko opredelili čas, vendar je malo verjetno, da bo šlo za manifest ali mnenjski članek. Bo mehkejše od tega in ne tako očitno kot časopisen članek.

V angleščino sem prevedel pesmi, ki jih je napisal Goran Simić, ko je bil z ženo in družino ujet v obleganem Sarajevu. V eni od pesmi piše, da ga pogosto vprašajo, zakaj piše pesmi kot časopisna poročila. Kot pravi, pesmi, ki jih je napisal v tistem času, resnično spominjajo na časopisna poročila, in domnevam, da je imel občutek, da ni bilo mogoče iti po poti, kot jo je predlagala Emily Dickinson, in povedati poševno, ampak da je bilo treba povedati neposredno, skoraj agresivno. Moralo je biti konfrontacijsko.

V našem času politika in politični odzivi niso nezanemarljivi, tudi ne pri vprašanjih, kot je globalno segrevanje. Tako da bi umetniki, zlasti pesniki, lahko odložili peresa in šli na ulice in miroljubno protestirali. V moji državi je sicer zdaj precej težje mirno protestirati.

Pred tem še nikoli nisem bil povabljen, da bi napisal Odprto pismo Evropi ali kaj podobnega. V davnih 60. letih sem bil član kampanje za jedrsko razorožitev. Tako kot mnogi v moji generaciji sem protestiral proti vojni v Vietnamu, v zadnjem času pa sem se vključil v zelene organizacije, a ne kot aktivist. Sem član zelene stranke. S karikaturistom Ralphom Steadmanom sem ustvaril pesem za plakat za Greenpeace. To je bilo že pred leti, kar kaže na to, kako dolgo že obstaja problematika podnebnih sprememb in globalnega segrevanja.

Ali potem Odprto pismo Evropi vidite kot nekakšno izjavo določenega časa, morda celo zapuščino prihodnjim generacijam?

Mislim, da to drži. Menim tudi, da so umetniki pogosto prezrti pri takšnih zadevah, ker njihovo delo ni tako v ospredju, kot so izjave ljudi, ki imajo dostop do statistike in jo lahko uporabijo. Poezija govori na subtilen način. Pismo mi ponudi priložnost, da nekaj povem naravnost. Kot da bi se prepiral z nekom, ki pravi, da so podnebne spremembe prevara. Včasih se je dobro spopasti.

Vprašanje planetarnih sprememb, globalnega segrevanja, nevarnosti za prihodnje generacije in tako naprej se vpleta v mojo poezijo, vendar ta ni prvenstveno politična. Povezana je s človeškimi odnosi. Zanimajo me čustveni vzgibi in ne želim, da bi moja poezija zvenela kot manifest. Seveda pa se nevarnosti, s katerimi se soočamo mi, moji otroci in vnuki, tako ali drugače znajdejo v mojem delu.

Prihodnje leto bo izšla nova zbirka, v kateri je pesem, ki se konča s podobo laboda, kako krvavi iz oči. Podobo mi je nekoč posredovala hči, ki je dejansko sodelovala pri snemanju filmskega dokumentarca o podnebnih spremembah in o dejstvu, da je govedoreja enako nevarna kot vozila na cesti in letala v zraku. Kajti če preidemo na rastlinsko prehrano, bo to ogromna sprememba v smislu ogljikovega dioksida v ozračju, propadanja deževnih gozdov in tako naprej. Napisal sem tudi zbirko Fire Songs, ki vsebuje štiri pesmi, ki govorijo o ognju. Ne o tem, kar gledamo sedaj na primer v Grčiji, ZDA in drugje, ampak o ideji ognja, ki bo sledila vodi. Vse te pesmi, čeprav ne obravnavajo problematike neposredno, so vseeno opozorilo.

Zdite se zaskrbljeni glede prihodnosti. Kot ste zapisali, znanstveniki opozarjajo na težave, a se zdi, da jih nihče ne posluša.

Od leta 1980 smo izgubili 600 milijonov ptic in v zadnjih sto letih 500 živalskih vrst, ne posamičnih živali, ampak vrst. Milijon vrst je v registru ogroženih. Če to ne predstavlja alarma, potem ne vem. Znanstveniki, okoljevarstveniki kričijo, a se jih ne posluša. Celo David Attenborough, ki ga imajo vsi radi, govori povsem enako. Zakaj se zdi, da mislimo, da ko umirajo vrste zaradi tega, kar se dogaja po svetu, mi nismo ena od njih? Pa smo!. Tu mislim na celotno soodvisnost pojma Jamesa Lovelocka o Gaji, da so vsi vidiki planeta, na katerem živimo, soodvisni.

Noam Chomsky je za Donalda Trumpa dejal, da je večji zločinec, kot ga je bilo kdaj videti na površju Zemlje, ker je bila njegova politika tako neekološka. In zdi se mi, da se njegova opazka nanaša na voditelje vseh držav, ki ta problem ignorirajo. Zdi se mi tudi, da ga ignorirajo zato, ker bi ukvarjanje z njim pomenilo spreminjanje ali na nek način razgradnjo vseh profitnih vidikov potrošniške ekonomije. Morali bi zanemariti pojem rasti, ker ta požira planet. Izgubili smo stik z naravo in vrstami, s katerimi si ga delimo in od katerih smo odvisni. Če umrejo čebele, umremo tudi mi, tako preprosto je to.

Morda je to povezano z biblijskim pojmovanjem, da je človeku dana oblast nad vsemi bitji na Zemlji, da gre za neke vrste izjemnost. Vendar nismo nič od tega. Nismo niti superiorni niti neranljivi. Zato me skrbi za otroke in vnuke.

Se vam zdi, da je mogoče, da bi obrnili potek v drugačno smer?

Razlog, zakaj sem izbral to temo za Odprto pismo Evropi, je v tem, da se mi zdi to edina resna težava. Seveda je na svetu polno težav, ki kličejo po rešitvah, kot so vojne, suše... Kot pesnika me skrbi tudi položaj poezije in umetnosti, sedaj, po brexitu, zlasti glasbe, ker je orkestrom in celo manjšim ansamblom zelo težko potovati v Evropo zaradi vse birokracije. Med Evropo in mojo državo ni več takšne kulturne izmenjave, skrbi me tudi, da študenti vse manj berejo. Vendar se mi kot Zemljanu zdi segrevanje planeta na prvem mestu, o tem bi lahko razmišljali kot o edinem problemu, ko govorimo o prihodnosti. Kdo ve, morda smo na končni prelomni točki. Ljudje, ki vodijo svet, bi morali pogledati svoje otroke in vnuke, ko spijo. In edini, ki nas lahko spravijo s tega vlaka, so ljudje, ki dejansko nadzorujejo svet. Ta problem je bil znan že konec 19. stoletja.

Ali bi tehnologija lahko kakorkoli pripomogla k vsemu omenjenemu?

Gotovo bi lahko. Moramo se premakniti, da ohranimo vrste in vse vidike naravnega sveta. Treba bi bilo neposredno ukrepati. To so zelo majhni premiki v pravo smer, ki jih nekateri ljudje, ki upravljajo s kmetijami, že izvajajo. Še vedno pa obstajajo primeri, ko zelo bogati ljudje hodijo streljat rdeče vrane, ki jih vzrejajo prav v ta namen. Plenilce, vključno s pticami ujedami, preganjajo, ubijajo in zastrupljajo. Seveda je ubijanje ptic roparic v moji državi nezakonito, a to ne preprečuje, da se takšne stvari ne bi dogajale. Po mojem mnenju bi tovrstno industrijo morali ustaviti.