Svoj čas je bila ena od očetovih stranskih dejavnosti vodenje turističnih potovanj. Ker me je dostikrat vzel s sabo, je to pomenilo, da sem kot otrok v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v času jugoslovanskega razcveta turizma veselo zbiral žige ob vsakem prestopu meje v še-ne-schengenski Evropi in v osnovni šoli prvič moral menjati prepoln potni list. Doma smo v analognem svetu imeli ogromno cestnih zemljevidov držav, delov držav, regij in mest. Na poti sem rad študiral zemljevide različnih založnikov – Michelin, Hallwag, Shell, Freytag & Berndt. Rdeče-rumene črte za avtoceste, rdeče za regionalne, rumene za lokalne ceste. Na zemljevidih je bilo veliko domiselnih rešitev, kako obveščati popotnike o bencinskih ali avtocestnih postajah, znamenitostih, prenočiščih, napovedanih (morda) še nezgrajenih cestah in podobno. V nekaterih primerih so avtorje popadle nenavadne ideje glede zlaganja, ki naj omogoči, da hitro pridemo do poljubne točke, ne da bi bilo treba imeti vsaj kvadraten meter prostora. Nikoli jih ni bilo več mogoče zložiti nazaj v originalno stanje. S sabo smo vedno nosili fotoaparat, morda Leica ali Pentax, po prihodu domov je sledilo razvijanje diapozitivov za projiciranje z diaprojektorjem na steno ali platno. Angleščina še ni bila univerzalni jezik komunikacije, ali vsaj dosti manj. V Nemčiji se je v hotelih komuniciralo v nemščini, v Franciji v francoščini, v Italiji v italijanščini. Večinoma smo s sabo nosili dvojezični slovar, praviloma manjši popotniški med eksotičnim lokalnim jezikom in tistim, ki ga je oče bolje znal. Poleg telefona so turistične agencije za komunikacijo s svojimi vodiči uporabljale tudi teleks. Pošiljanje besedila po telefonskih žicah se je zdela še kar normalna stvar, vendar nekako nedosegljiva ali neprimerna za osebno rabo. Na televizijskem zaslonu sva s prijateljem igrala Pong, preprosto računalniško simulacijo namiznega tenisa.
Turčija leta 2023. Če imaš mobilni internet, Googlovi zemljevidi poznajo skoraj vsako turško kozjo stezico. Nekoliko se zna zaplesti v krožiščih, izvozi so včasih nenavadno razporejeni in preden ženski glas v slovenščini pove, da je treba izstopiti iz krožišča, je bodisi prepozno ali pa smo živčno prezgodaj odvili. Izven Istanbula in izrazito turističnih območij domačini večinoma govorijo le turško, angleško ne znajo. Ko je treba komunicirati, isto sekundo po trije potegnejo na dan mobilne telefone in začnejo tipkati. Kaže, da strojni prevajalnik deluje odlično. Nenavadno se mi zdi le to, da raje tipkajo kot govorijo. Prevajalnik vključuje tudi razpoznavo in sintezo govora za turščino, vendar kaže, da jim je to zoprno ali pa je storitev preveč nova. Prevajalnik vključuje tudi prevajanje besedila na fotografijah. Ker so meniji pogosto samo v turščini, je včasih treba uporabiti to možnost. Večinoma tudi brez tega ni veliko težav, saj turščina uporablja latinično pisavo in v Jugoslaviji, ki je v sedemdesetih še obstajala, smo tako ali tako razumeli, kaj pomeni köfte, çorba, şiş kebabı ali sarma. Če prevajalnik ne pomaga, je mogoče hrano slikati in povprašati poljubno umetno inteligenco, kaj je na sliki in iz česa je jed sestavljena. Pomaga tudi, če v klepetu z umetnointeligenčnim sistemom povemo, da se nahajamo v Turčiji, ker bo potem znal odinterpretirati lokalne značilnosti čuft, čorb, ražnjičev ali sarm. Če se odpravimo v kakšen muzej in naletimo na neprevedeno turško tablo, večinoma ne bo težav, bodo pa še vedno težave s staro grščino, če niste ravno klasični filolog. Menim, da v resnici ne za dolgo. Če slikate objekt ali zgradbo, bo umetna inteligenca večinoma dobro prepoznala, kaj je na sliki in vam o stvari povedala kar precej zanimivih stvari, ko se spustite v dialog.
Med prvim in drugim odstavkom tega besedila je nekaj manj kot petdeset let. Kaj je ostalo in kaj šlo? Tiskanih cestnih zemljevidov ni več. Prav tako ne diapozitivov in diaprojektorjev. Teleksi so izumrli že zdavnaj, stacionarni telefoni so bolj ali manj v zadnjih zdihljajih. Dvojezičnih slovarjev nihče več ne sestavlja. Še vedno pa ostaja potreba po premikanju, potovanju, komuniciranju. Tehnologija je odšla, osnovna človeška dejavnost je ostala. Tudi jeziki, v katerih smo govorili pred petdesetimi leti, večinoma še obstajajo, razen že tedaj sporne srbohrvaščine. A tudi ti jeziki niso enaki. Ko smo pred petindvajsetimi leti začeli zbirati korpus FIDA, zbirko besedil v slovenščini s sto milijoni besed, ki bi bila primerljiva z angleškim ali češkim korpusom, smo se zavestno odločili, da ne bomo vključili besedil, ki so nastala pred letom 1990, razen izjemoma. Zaradi izrazite spremembe besedišča ob takratni menjavi političnega sistema kot sodobno slovenščino obravnavamo zadnjih trideset let besedilne produkcije. Zdaj kombinirani korpus MetaFIDA vsebuje skoraj pet milijard besed. Nekako primerljiva se zdi tudi tehnološka razlika med leti 1997 in 2023.
Kondicija jezika v družbi je odvisna od kondicije družbe, ki jo sestavljajo govorci in govorke jezika. Če želimo, da bodo zanamci čez petdeset let uživali v komuniciranju v takratni slovenščini, je treba zdaj poskrbeti za tehnologije, ki bodo takrat videti tako romantično zastarele, kot če v roke vzamemo tiskani cestni zemljevid Slovenije s kratko avtocesto med Ljubljano in Postojno.
