Premikanje, zamenjava, skrunjenje spomenikov so mnogokrat pogojeni s (simbolnim) obračunavanjem z narodovo preteklostjo, ideologijami in političnimi sistemi oziroma režimi. To se dogaja po vsem svetu in tudi Slovenija ni izjema. O tem priča trenutno aktualni primer premikanja 11 spomenikov in vrtnih skulptur iz parka protokolarnega objekta Brdo v Park vojaške zgodovine Pivka – tam ima namreč depoje več muzejev,
med njimi tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Mnogi umetnostni zgodovinarji in strokovnjaki s področja likovne umetnosti, tako s SAZU kot z akademij in fakultet, zdaj pravijo, da je pri tem šlo za »politično motivirano obračunavanje s preteklostjo in poskus brisanja spomina na NOB«, da obstajajo tudi dvomi o formalnopravni legalnosti tega premika, ter da je nedopustno, da jih odločevalec ni povabil v javno razpravo.

Od Bleda do Pivke

Gre za spomenike, ki so jih v desetletju po drugi svetovni vojni ustvarili naši vrhunski kiparji. To je bil »najbolj celosten prikaz kiparstva poznih štiridesetih in petdesetih let na prostem v Sloveniji. Gre za odlična, pomembna dela tega obdobja in vrhunske kiparje, kot so Ivan Zajec, Ivan Napotnik, Tine Kos, Frane Kršinić, Boris Kalin, Grga Antunac, Vanja Radauš, Frančišek Smerdu, Karel Putrih, Zdenko Kalin, Stane Keržič in Stojan Batič,« pravijo med drugim v javnem pismu profesorji z ALUO.

Bili so del skupinskega naročila za park Vile Bled (razen Augustinčićevega Tita in Keršičevega Kurirčka), a tam niso ostali dolgo, saj so jih že v 60. letih začeli premeščati na druge lokacije, večino na Brdo. Še šestdeset let pozneje pa so torej ti kipi iz socialističnega časa pristali v Pivki, v hrambi Muzeja novejše zgodovine, četudi je bila za likovno zbirko dvorca odgovorna Narodna galerija v Ljubljani, za vrtne kipe zavod za varstvo kulturne dediščine, le Titov spomenik je sodil v zbirko muzeja. V parku na Brdu je ostal samo kip Zdenka Kalina in starejše delo Karla Putriha.

Dvom o začasni selitvi

Direktor muzeja Jože Dežman je javno pojasnil, da je namestitev kipov v pivškem parku zgolj začasna, da se je to zgodilo zaradi dotrajanosti in da so potrebni prenove, da bodo v jeseni zaživeli na razstavi v parku v Pivki, ki jo snuje arhitekt Ira Zorko, ter da bo potem verjetno sledila še javna razprava o njihovi nadaljnji usodi. A kot trdijo likovniki, do zdaj nobenega od kipov niso konservirali-restavrirali. »Kipi bodo, kot je videti, trdno privijačeni(!?). Zasnova zastavlja veliko mero dvoma o zgodbi o začasnosti njihove premestitve, potrebne zaradi preliminarnih preiskav in konservatorsko-restavratorskih posegov. V njenem ozadju je jasno berljiva želja po brisanju zgodovinskega in umetnostnega spomina ter skrunitev, čiščenje dela zgodovine parkovnega kompleksa Brdo.«

Prof. dr. Beti Žerovc z oddelka za umetnostno zgodovino na filozofski fakulteti v Ljubljani je na problematičnost premika skulptur prva opozorila javnost. »Če zgodovinsko in umetnostno pomembne skulpture v našem (pol)javnem prostoru potrebujejo restavriranje, se to običajno opravi in se jih vrne. Ne uredi se poseben park zanje ob Muzeju vojaške zgodovine v Pivki, kjer naj bi te stale nedefinirano dolgo na razstavi, niti se ne prireja simpozijev o tem, kam zdaj z njimi. Vsaka debata o javnih skulpturah je seveda dobrodošla, a opravi se jo pred posegi in nikakor ne, ko so te že nekje na novo umeščene. Da država za takšne neobičajne postopke ravnanja z dediščino troši toliko sredstev in energije strokovnjakov, se mi zdi popoln absurd in v bistvu težko verjamem, da organizatorji premikanja skulptur s Parka Brdo niso že v osnovi načrtovali ali si vsaj želeli, da bi te v Pivki tudi ostale. Če ni tako, zakaj se denimo pojavljajo govorice o tem, da se je JGZ Park Brdo celo že odrekel njihovemu lastništvu?«

Socializem, moteči element

Umetnostna zgodovinarka dr. Beti Žerovc je zatorej prepričana, da temeljnih strokovnih podlag za takšna ravnanja in postopke, ki so se zgodili s kipi z Brda, preprosto ni. Sprašuje se tudi, zakaj so skulpture selili prav v Pivko, saj tam ni za takšne posege specializiranega restavratorskega centra ali česa podobnega. Kaj je bilo torej v ozadju tega premikanja in kaj so sploh kriteriji zanj, se sprašuje nadalje. »Bomo prenašali v Pivko tudi druge (pol)javne skulpture iz časa socializma? Le iz časa socializma ali tudi iz drugih obdobij? Po kakšnem ključu? Kajti če tega ne razčistimo, je zaradi tega precedensa in izostanka kriterijev zanj pri nas ogrožena vsa javna plastika. Morda bo Pivka postala mesto, kjer se bo lahko zbiralo kar vse, kar ni všeč tistim, ki imajo v nekem trenutku moč.« Odgovorni za odločitve in pojasnila, torej ministrstvo za kulturo, se na naša vprašanja niso odzvali.

Umetnostni zgodovinar dr. Miklavž Komelj je eden tistih, ki so v konkretnem primeru bolj zadržani. »Odstranjevanje zgodovinskih spomenikov je vedno skrajno problematično; pogrom nad kipi v javnem prostoru, ki ga je v Ameriki nedavno uprizorilo gibanje Black Lives Matter, sem recimo dojemal kot nekaj skrajno barbarskega. Toda v predvideni muzejski parkovni postavitvi kipov, ki so bili pred tem na Brdu, v Park vojaške zgodovine v Pivki, ne vidim nečesa podobnega. Mislim, da je zadeva v zvezi s premestitvijo teh kipov močno prenapihnjena. V Sloveniji se pred našimi očmi večkrat dogaja resnično propadanje in celo načrtno uničevanje dragocene kulturne dediščine in ob tem se vznemiri le malo ljudi. Denimo samo upamo lahko, da bo preprečena odstranitev edinega Plečnikovega dela v Mariboru, na mestu katerega hočejo postaviti garažno hišo. Ko pa hoče nekdo samo prestaviti nekaj kipov, povezanih z obdobjem socializma, ki že tako in tako niso bili na izvorni lokaciji, in jih prvič muzejsko predstaviti širši javnosti, nastane prava drama.«

Dr. Komelj se nadalje sprašuje, ali gre pri široki publiciteti, ki to spremlja, za resnično zaskrbljenost za kipe ali bolj za zgroženost ob vsakem simbolnem dejanju, ki bi ga bilo mogoče interpretirati kot distanciranje od obdobja socializma. »In ali ni vse to povezano tudi z apriorno averzijo do sedanjega direktorja Muzeja novejše zgodovine? Seveda se je mogoče vprašati, ali je muzej v Pivki res idealna lokacija za te kipe, o čemer nisem prepričan. Mislim pa, da so za ureditev njihove javne predstavitve našli optimalnega arhitekta. Ira Zorko je eden najsenzibilnejših ljudi, kar jih poznam v Sloveniji, in globoko razmišljajoč intelektualec. Prepričan sem, da njegova intervencija teh kipov v nobenem pogledu ne bo degradirala, ampak da bo v okviru danih možnosti našel optimalno rešitev.«

Paralele s preteklostjo

Titov spomenik, tudi del zbirke, je z Brda »izginil« prvi, že v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji, s pojasnilom torej, da potrebuje konservatorsko-restavratorske posege. Etnolog in kulturni antropolog prof. dr. Božidar Jezernik, ki se je s spomeniki iz naše polpretekle zgodovine teoretsko veliko ukvarjal, zdaj pravi, da ima ideja o preselitvi Titovega spomenika z Brda v Pivko dve zanimivi paraleli v preteklosti. Prva je bila pobuda visokega komisarja za Ljubljansko provinco iz leta 1941, naj Ljubljančani odstranijo konjeniška spomenika »srbskima« kraljema, Petru in Aleksandru Karađorđeviću. Emilio Grazioli je tedaj skušal pomiriti predstavnike slovenskega političnega življenja z razlago, da bosta spomenika, ki sta »umetniška izdelka«, shranjena v muzeju. V resnici se to ni zgodilo, ampak so ju italijanski okupatorji razbili in uničili.

»Naslednja paralela je iz leta 1995, ko je Dimitrij Kovačič sprožil postopek za spremembo odloka o razglasitvi spomenikov delavskega gibanja, NOV in socialistične graditve za zgodovinske spomenike in njihovo odstranitev. Po njegovem mnenju naj bi namreč spomeniki 'izpričevali pomembne in pozitivne osebnosti ali dogodke'. Zato naj spomeniki voditeljem 'komunistične revolucije, pod okriljem katere je bilo zločinsko pobitih na tisoče Slovencev', ne bi spadali na javne površine v Ljubljani. Preseliti jih je treba tja, kjer se hrani zgodovina, v muzej. Zakaj v muzej, je pojasnil Jože Snoj z izjavo, da je 'treba spomenike zločincev in diktatorjev končno odstraniti z javnih prostorov in postaviti v muzeje v poduk zgodovinarjem in umetnostnim zgodovinarjem'. Kaj je skupno obema pobudama? V obeh primerih imamo opravka z demonizacijo neželene preteklosti z namenom uresničevanja svojih političnih interesov v sedanjosti in prihodnosti,« pojasnjuje dr. Jezernik.

Ne le v primeru kipov z Brda, tudi sicer smo v zadnjih tridesetih letih naše demokratične države priča obračunavanju s simboli iz polpretekle zgodovine, a nič takšnega, kar se ne bi dogajalo že v prejšnjih družbenopolitičnih sistemih. Spomenike se je skozi zgodovino prestavljalo ves čas, kar sicer veliko pove tudi o duhovni revščini naroda, vsekakor pa je v 21. stoletju težko razumeti, da je pri takšnih odločitvah iz razprav izključena strokovna javnost.